Jernej VIDMAR

Jernej (Bartolomej) Vidmar se je rodil kot prvi izmed osmih otrok v preprosti kranjski družini, furmanu Petru in Mariji, roj. Sorscheg. Po šolanju v rojstnem kraju je v Ljubljani od 1816. – 1822. leta obiskoval gimnazijo in študiral najprej na liceju filozofijo, od 1825. do 1828. pa teologijo. Deset mesecev je bil kaplan v Šentrupertu na Dolenjskem, potem je kot gojenec Avguštineja na Dunaju študiral bogoslovne vede. 1837. leta je postal doktor teologije.

V Ljubljani je vmes že poučeval sveto pismo, ampak ga je cesar določil za dvornega kaplana in študijskega ravnatelja višjih bogoslovnih šol v Avguštineju. Tu je delal do 1860. leta. Odlikovanja, ki mu jih je podelil cesar, so mu leta 1848 prinesla še častni kanonikat v Ljubljani, leta 1853 pa naziv dvornega ceremoniarja. Po smrti ljubljanskega škofa Antona Alojzija Wolfa leta 1859 sta cesar Franc Jožef in papež Pij IX. več kot leto dni iskala primernega naslednika. Za Vidmarja sta se odločila, ker je bil odličen poznavalec grških in latinskih klasikov, govoril je pet orientalskih jezikov (hebrejsko, arabsko, armejsko, kaldejsko, sirsko) in še vrsto drugih. Za škofa je bil posvečen 16. januarja 1860 na Dunaju, v Ljubljani pa zelo slovesno 1. julija.

Znan je po tem, da je v času, ko je pri nas prevladovala nemščina, oznanjal božjo besedo v slovenščini in tako prijetno presenetil svoje vernike. Zelo so se čudili, ko so poslušali svojega škofa, ki jih je po domače spodbujal k veri in krščanstvu, saj česa takega prej niso doživeli. Tudi bogoslovce je spodbujal, naj se vadijo v domačem jeziku, sprožil pa je tudi delo za izdajo velikega slovensko-nemškega slovarja. Ta je izšel šele proti koncu stoletja, kot Pleteršnikov slovar.

Škof Vidmar je imel to smolo, da je deloval v času političnih in svetovnonazorskih prepirov v Sloveniji, ki so tako vplivali nanj, da je že leta 1868 hotel prvič odstopiti. Drugič je ponudil odstop leta 1871 zaradi bolezni. Ta ga je nadlegovala in ovirala pri njegovih poslih in reševanju političnih razmer v škofiji, v katerih se ni znal ali mogel jasno odločiti, kaj bi naredil. Oktobra 1872 ga je papež rešil škofovske odgovornosti, vendar pod pogojem, da mora vztrajati, dokler ne bo imenovan njegov naslednik. Tako je ostal v Ljubljani še dve leti in pol kot upravitelj škofije. Vernikom je večkrat naročal, naj molijo za srečno izvolitev novega škofa. Poslovil se je šele, ko je bil 30. maja 1875 na škofovsko mesto imenovan in čez mesec dni tudi potrjen v Rimu ljubljanski stolni prošt Janez Krizostom Pogačar.

Vidmar je julija 1875 odšel v Kranj, kjer je že 1873 kupil posestvo, imenovano »visoška gilta«, od Helene Globočnik. Na njem si je zgradil »škofijo« (stavba bivše Osrednje knjižnice Kranj na Tavčarjevi ulici 41). Tam je živel kot upokojenec še skoraj osem let, po daljši bolezni pa je umrl v isti hiši 17. maja 1883. Zelo svečano so ga pokopali v kapeli sv. Križa sredi nekdanjega kranjskega pokopališča v današnjem Prešernovem gaju. Ko so ob preurejanju pokopališča v gaj leta 1951 kapelo razstrelili, so Vidmarjeve ostanke prekopali in preselili na novo mestno pokopališče na Planini.

Zapustil je bogato teološko knjižnico, tako kot škof Herberstein, ki je z lastnimi knjigami soustanovil škofijsko javno znanstveno, zdaj Semeniško knjižnico.
200. obletnico njegovega rojstva so Kranjčani obeležili naprej 27. septembra 2002, z odprtjem razstave njegovih mašnih plaščev, monštrance, keliha, pohištva in listin v župnijski dvorani. Prof. Marinka Stare je predavala o življenju in delu tega velikega učenjaka in narodnjaka. Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode je 29. septembra na pročelju Osrednje knjižnice Kranj odkril marmorno spominsko ploščo, posvečeno Vidmarju. Kranjčani so ob tem jubileju izdali zgibanko o kranjski župnijski cerkvi in škofovo podobico.