JERKIČ, Franc – Radko

Oče Franc je v prvi svetovni vojni padel v Karpatih, mati Francka Breščak je umrla takoj po njegovem rojstvu v špitalu v Trstu. Odraščal je v številni družini materinih bratov in sestrá, vzgajala sta ga ded Anton Breščak in babica Frančiška (Rešeta) Breščak s Planine pri Ajdovščini. Osnovno šolo je obiskoval v svoji rojstni hiši v Dobravljah, kjer so za časa fašizma naselili italijansko šolo. Frančeva narodna zavest je dediščina Breščakove družine, iz katere je izhajal. Ko je bil Franc star petnajst let, ga je k sebi v Milano vzela teta Tea Breščak, poročena s Cav. dr. Emanuelom Abbattistom (4.4.1885, Bitonto – 11.11.1952, Milano, pokopan v Dobravljah), zdravnikom in kirurgom in bivšim vojaškim zdravnikom, ki je zdravil tudi ranjene partizane v Dalmaciji. Ta je poskrbel, da je Franc končal študij medicine. Po končanem študiju je bil vpoklican v italijansko vojsko. Leta 1942/1943 se je boril kot italijanski vojak na francoski fronti skupaj Rajkom Veliščkom iz Kojskega (gl. sliko iz knjige prof. Albina Sirka življenje na nitki, 2003, prof. Albin Sirk). Ob kapitulaciji Italije so ga Nemci zajeli in ga deportirali najprej v koncentracijsko taborišče Rava Ruskaja (Przenysl) na Poljskem, nato pa v Mepen na Holandskem, kjer je delal v rudniku, kar je pustilo trajne posledice na njegovem zdravju. Hiša v Milanu, v kateri je živel pred vojno, je bila oktobra 1944 ob bombnem napadu porušena, dom v Dobravljah, kjer je preživljal otroška leta, pa so 23. septembra 1943 požgali Nemci. Po osvoboditvi leta 1945 se je iz taborišča zelo izčrpan vrnil k Breščakovi družini v Milano, kjer je leta 1949 opravil specializacijo kot internist ginekolog – porodničar.
Kot zdravnik je delal na Univerzitetni kliniki v Milanu vse do svojega 75 leta. Ob tem je veliko pomagal Slovencem po svetu, bil je osebni zdravnik mnogih slovenskih družin, ki so živele v Milanu, predstavnikov podjetij in drugih državljanov prejšnje skupne države, ki so potrebovali njegovo zdravniško pomoč. Številnim sodržavljanom je pomagal, da so jih sprejeli v milanske bolnišnice in klinike, kjer so jih zdravili znani specialisti. Po vojni je v Milanu zbiral zdravila in pošiljal donacije v svojo domovino. V Milanu je bil tudi predsednik Rdečega križa, organiziral je še številne druge humanitarne akcije za domovino in pomagal sonarodnjakom, ki so se po vojni vračali domov. Več kot 40 let je bil zdravnik osebja jugoslovanskega konzulata v Milanu, takoj po vojni pa tudi njegov prvi konzul. Za zasluge na področju humanitarne dejavnosti je prejel več visokih državnih odličij prejšnje skupne države.
Po smrti njegove tete Tee Breščakove se je kmalu potem preselil v Gorico, kjer je živel s svojo teto Ivo Breščakovo (1905-1991) in stricem zobozdravnikom dr. Robertom Breščakom (1913-2001), leta 1998 pa se je svojim stricem Robertom preselil v novo zgrajeno hišo v Dobravljah. Frančevo življenje in ostale člane Breščakove družine, ki so živeli kot izseljenci v Milanu, zaznamuje skrb za celotno družino in dobrodelnost. Tudi v domačem kraju sta s stricem R. Breščakom prispevala finančna sredstva za asfaltiranje ceste, postavitev pokopališkega zidu in pokopališke kapelice v Dobravljah in za obnovo dobravske in svetokriške cerkve. Na Frančevo življenje je usodno vplivalo tudi kulturno okolje družine v Milanu, v katerem je živel in se osebnostno oblikoval in sicer: Tea Breščak, slikarka in pesnica (1895 – 1973), Iva Breščak, publicistka in pisateljica, Antonija Breščak, pesnica (1989 -1965) in Stanko Breščak, publicist in pesnik (1911-1960) in drugi. Pri Breščakovi družini so se zbirali mnogi slovenski umetniki in razumniki, ki so s svojim kulturnim povezovanjem in delovanjem prispevali k ohranitvi slovenstva med izseljenci v Italiji.