JERAN, Luka

Najprej je obiskoval šolo v Škofji Loki, potem pa je šel v Karlovac na gimnazijo, kjer je živel v letih 1834 do 1839. Tam se je poleg hrvaškega jezika učil tudi madžarskega. Leta 1840 je prišel v Ljubljano in vstopil v šesto šolo. Na liceju se je v letih 1841 do 1842 posvetil slovenščini, učil pa se je tudi drugih slovanskih jezikov. Leta 1843 je vstopil v semenišče, kjer se je učil predvsem orientalske jezike.

V duhovnika je bil posvečen leta 1845. Novo mašo je obhajal v Poljanah, kjer je bil prisoten tudi dr. Janez Bleiweis. Naslednje leto je ostal še v semenišču. Leta 1847 je šel za kaplana v Horjul, leta 1851 pa k sv. Petru v Ljubljano. Leta 1853 je šel kot misijonar v Afriko, kjer pa je tako nevarno obolel, da se je moral vrniti v domovino. Prišel je za kaplana v Trnovo, a želja, delati kot misijonar, ga ni zapustila. Še drugič se je odpravil v Afriko, a je zopet zbolel in se je moral vrniti na svoje prejšnje mesto, na katerem je ostal do leta 1869. Tedaj je bil imenovan za papeževega komornika in monsignorja ter se je preselil v stolno cerkev. Tam je vestno, vztrajno in s sveto vnemo izvrševal dolžnosti svojega poklica. Leta 1882 je postal kanonik.

Mnogo zaslug si je pridobil za slovensko književnost že ob njenem začetku. Ko so začele izhajati Bleiweisov Novice, je postal eden od najbolj marljivih dopisnikov. Sodeloval je pri Pogačarjevem Slovenskem cerkvenem časopisu in pozneje pri Zgodnji Danici, kateri je urednikoval od 1856. leta do svoje smrti. V petih desetletjih je napisal mnogo književnih, političnih in bogoslovnih člankov ter tudi več cerkvenih, domoljubnih in polemičnih pesmi. Antična in slovenska (F. Prešeren, F. Levstik, J. Jurčič) literarna dela in slovenske pesmi je preganjal zaradi čutnosti, erotike in poganstva. V teološko naravnanih člankih in razpravah je utrjeval katoliške nazore in dogme ter se odzival na moderno naravoslovje in filozofijo. Poudarjal je ideološke ločnice in bil predhodnik Antona Mahniča. V času svojega bivanja v Karlovcu se je navzel ilirizma, katerega je prinesel na Slovensko.. Bil je častilec pravnika in pesnika Jovana V. Koseskega.

Šteti ga moramo k najbolj učenim Slovencem, čeprav svojega znanja ni kazal povsod. Ne le v bogoslovju, temveč tudi v posvetnih vedah je bil dobro podkovan. Posebno v orientalskih jezikih, arabščino, hebrejščino in kajdeščino je govoril brez zadrege.

Največjih zaslug si je pa pridobil kot podpornik šolske mladine. Na stotine in stotine slovenskih dijakov je z njegovo pomočjo končalo svoje šolanje. Večkrat se mu je očitalo, da je bil celo preveč radodaren, da je podpiral celo take, o katerih se je vedelo, da bodo propadli. Jeran je navadno odgovarjal, da nekaj se bodo v šoli le naučili, kar jim bo koristilo v življenju. Iz tega je vidno, da ni spadal med tiste, ki mislijo, da je znanje koristno le za nekatere sloje. Vedel je, da je dobro, če se znanje razširi v vse ljudske stanove.