JARC, Miran

Rodil se je 5. julija 1900 v Črnomlju materi Mariji in očetu Jakobu, sodnemu svetniku. Družina s štirimi otroki (Miran je imel dve sestri in enega brata) se je zaradi očetove službe večkrat selila po slovenskih krajih. Iz Višnje Gore so se preselili v Novo mesto, kjer je Miran najprej obiskoval osnovno šolo, v letih 1910–1918 pa gimnazijo. Leta 1918, po očetovi upokojitvi, se je družina preselila v Ljubljano. Istega leta je pričel Miran Jarc v Zagrebu študirati slavistiko, romanistiko in filozofijo, v letih 1919–1922 je študij nadaljeval v Ljubljani, vendar ga ni dokončal. Leta 1923 je opravil tečaj na Trgovski akademiji v Ljubljani, nato pa do leta 1942 služboval kot bančni uradnik na Kreditni banki v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno, 28. junija 1942, je bil aretiran na svojem domu v Ljubljani in poslan v internacijo v Italijo. Partizani so med prevozom napadli vlak in tako je prišel v partizane, v Kočevski rog, kjer je bil z imenom Janez Suhi vključen v kulturno skupino. Padel je med italijansko ofenzivo 24. avgusta 1942 v bližini vasi Pugled. Njegov grob ni znan, na domnevnem mestu njegove smrti sredi kočevskih gozdov je položena spominska plošča, na pokopališču v Starem Logu pa stoji spomenik Miranu Jarcu.

Pesmi je pričel pisati s 15 leti kot gimnazijec in jih kmalu objavljal v revijah Ljubljanski zvon, Dom in svet, Dolenjske novice in drugje. Že leta 1917 je v Dolenjskih novicah objavil kratko pesem Ob tihi vodi (pod psevd. Vladimir Logar). Zastopan je v vseh treh literarnih zvrsteh, najbolj pa v poeziji in je poleg Srečka Kosovela, Antona Podbevška, Antona Vodnika idr. eden poglavitnih nosilcev slovenske moderne lirike. Bil je tudi eden od protagonistov pomembnega umetniškega gibanja v Novem mestu leta 1920, kasneje poimenovanega novomeška pomlad.

Izdal je tri pesniške zbirke: Človek in noč (1927), Novembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Zanj je značilno, da številne njegove pesmi sploh niso bile namenjene objavi, temveč posvečene (bodoči) ženi Zinki, sorodnikom in prijateljem; v zbirke je uvrstil samo najboljše, tj. manj kot 60 pesmi. Njegovo najbolj znano prozno delo je avtobiografski roman Novo mesto (1932), po katerem je bil leta 1989 posnet film Veter v mreži (režija Filip Robar Dorin). Njegova najbolj znana dramska dela so: Izgon iz raja (1922), Ognjeni zmaj (1923), nedokončana dramska pesnitev Vergerij (v knjižni obliki izšla l. 1983) idr. Njegove drame niso bile uprizorjene, ampak zgolj objavljene v periodičnem tisku. Šele leta 1972 je bil prvič uprizorjen Vergerij, leta 2011 prav tako Vergerij ter predstava Ni obale Ni (po motivih Jarčevega Ognjenega zmaja).

Miran Jarc je bil tudi lutkar. Napisal in priredil je več lutkovnih igric: Razbojnik Moroz (1925), Gašperčkova pustolovščina (1930) itd. V slovensko lutkarstvo je uvedel lik Kasperla (Gašperček). Leta 1923 se je priključil Slovenskemu marionetnemu gledališču Milana Klemenčiča v Ljubljani, kjer je bil tudi pianist. V letih 1925–27 je bil vodja Marionetnega gledališča Atena v Ljubljani.

Pisal je tudi eseje, spomine in kronike (Kronika o hčerkah Eki in Mariji v rokopisu) in veliko prevajal iz francoščine, pa tudi iz nemščine in ruščine.

Po njem se od leta 1953 imenuje knjižnica v Novem mestu, ki poleg Narodne in univerzitetne knjižnice in zasebnih zbirk hrani njegovo zelo obsežno zapuščino.