Janko HARTMAN

Mlajši brat Bruna Hartmana je bil kot najstnik zasvojen z letalstvom – v tridesetih letih je tvoril jedro mladcev pri jadralni skupini Aerokluba Celje. Leta 1938/39 so pomagali izdelovati jadralno letalo Inka II, za katerega je načrte naredil inženir Kuhelj. Po mami je podedoval smisel za oblikovanje in risanje, na celjski gimnaziji ga je risanja učil Albert Sirk. Februarja 1944, en teden po maturi v Brežicah, so ga vpoklicali v nemško vojsko. Konec leta 1945 je po poskusih na likovni akademiji in gradbeni fakulteti pristal na arhitekturi, kjer je 1953. leta diplomiral. Študiral je skupaj z Nikom Kraljem in Marijanom Amaliettijem; s slednjim je kot študent risal za satirični list Pavliha.

Po diplomi se je zaposlil v Celju: pol leta, da je odslužil štipendijo, je delal v Lesni industriji Savinja, nato se je 1954 skupaj z Aleksejem Janušičem zaposlil v projektivnem biroju na Zavodu za napredek gospodarstva (zametku Razvojnega centra). Sodeloval je z arhitekti, kot so Jože Kopitar, Jurij Plahutar, Daniel in Janez Jagrič, Danilo Sajovic, Jurij Sadar in drugimi.

Med drugim je projektiral zadružni dom v Solčavi in številne stanovanjske bloke v Celju, pri čemer so arhitekte ovirale določene norme: velikost dnevne sobe je bila lahko največ 16 m², spalnice 12 m², otroške sobe 10 m² in kabineta 8 m². Čez nekaj časa je Hartman odšel v biro pri velenjskem Vegradu, zatem pa na občino Celje, kjer je bil do upokojitve 1991. leta t. i. mestni arhitekt. V ta čas sodijo prenove javnih stavb v mestu, med drugim železniške postaje ter Celjskega in Narodnega doma.

Leta 2020 je postal častni meščan Celja.