Janez MESAR

Med leti 1844-51 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Bogoslovje je študiral v Ljubljani. Ordiniran je bil leta 1855. Med leti 1856-643 je bil kaplan v Bohinjski Bistrici, Radovljici in na Bohinjski Beli. Med leti 1864-94 je bil župnik v Bohinjski Bistrici. Nazadnje je bil župnik v Šmartinu pri Kranju.

V Bohinju se je zavzemal za razvoj lanarstva, sadjarstva, živinoreje in mlekarstva. Od leta 1871 dalje je bil vodja bohinjske podružnice Kmetijske družbe. Bil je navdušen sirar in glavni organizator sirarske dejavnosti v Bohinju. V sedemdesetih letih 19. stoletja je Mesar s podporo ministrstva odšel na Vorarlberško poučevati planinarstvo in sirarstvo. Po vrnitvi domov je leta 1873 ustanovil prvo sirarsko družbo za Bohinjsko Bistrico, Bitnje in Lepence. Pod njegovim vodstvom so nastale še sirarske družbe v Nemškem rovtu, Nomnju in na Ravneh. Sirarstva sta Bohinjce učila Šavar in Fr. Ravnik s Tolminskega, ki sta bila verjetno učenca T. Hitza iz Švice, ki je bil takrat sirar v Podlubinu pri Tolminu. Prvi kotel so kupili v Kobaridu. Leta 1876 so bili v Bohinju že štirje učitelji sirarstva. Kasneje je bila v Bohinjski Bistrici ustanovljena tudi šola za mlekarstvo in sirarstvo, ki jo je vodil prav Mesar. Sirarska dejavnost se je zelo razmahnila. Leta 1884 je bilo v Bohinju že 9 sirarskih družb. V družbe niso bile vključene le vasi Srednja vas, Gorjuše in Koprivnik. Razvoj sirarstva je prinesel tudi težave. Ovire za razvoj dejavnosti so bile gozdne in pašne razmere v Bohinju. Pogosti so bili spori med kmeti in veleposestniki.

Leta 1875 je Mesar po naročilu Kmetijske družbe in v dogovoru z ministrstvom za kmetijstvo šel najprej Kamniško, kjer je na Veliki in Mali planini, kasneje pa tudi na Nanosu in v okolici Snežnika ljudi učil planinskega gospodarstva, skrbi za planinski svet, živinoreje in sirarstva. Kmete je nagovarjal k ustanavljanju sirarskih družb. Od leta 1891 dalje je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru za kmečke občine Radovljica-Kranjska gora. V govoru, ki ga je leta 1892 imel v deželnem zboru se je zavzemal za uravnavo hudournikov v Kranjski gori in za gospodarstvo Bohinja. V Bohinjski Bistrici je skoraj čisto na novo pozidal župnišče. Prispevke o svojem delu je objavljal v Novicah.