Objavila: Polonca Kavčič, Goriška knjižnica Franceta Bevka

Maturiral je leta 1967 na novogoriški gimnaziji, diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1972. V času študija je opravljal različne funkcije v študentskih organizacijah, bil je tudi demonstrator na oddelku za primerjalno književnost. Dvakrat (1971 in 1973) je prejel študentsko Prešernovo nagrado.

Štiri semestre je bil asistent za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Zadru. Kot lektor je pričel sodelovati priSSJLKv Ljubljani. Zaradi družinskih razmer, v zakonu z Nado Lisjak so se jima rodili trije otroci, je leta 1976 prevzel ravnateljsko mesto v Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici. Nato je poučeval slovenščino na TŠC-ju v Novi Gorici (1982–2005). Kot zunanji sodelavec je v študijskem letu 1981/82 pričel predavati zgodovino slovenske književnosti na tržaški filozofski fakulteti – to delo je opravljal do upokojitve leta 2009.

V naziv višji univerzitetni predavatelj za slovensko literarno zgodovino je bil na Univerzi v Ljubljani izvoljen 1982., nato pa v naziv univerzitetni predavatelj za novejšo slovensko književnosti 1988 (reelekcija 1993). Univerza v Trstu mu je 1990. priznala doktorski naziv, 1995. mu je bil podeljen naziv profesor svetnik. Doktorsko tezo Recepcija slovenske književnosti pri Italijanihje uspešno zagovarjal 1997. na Filozofski fakulteti v Ljubljani, leta 2000 je bil na isti fakulteti izvoljen v naziv docent za slovensko literarno zgodovino, 2005. pa v naziv izredni profesor za področje slovenske književnosti. Njegova osebna bibliografija obsega okrog 500 enot.
Bil je glavni tajnik revije Primorska srečanja (1976–2000), strokovne prispevke pa objavlja v slovenskih ter tujih strokovnih in znanstvenih publikacijah, večkrat je bil tudi recenzent strokovnih publikacij za slovenske založbe, z referati je nastopil na strokovnih in znanstvenih sestankih Slavističnega društva Slovenije in drugih institucij ter aktivno sodeloval na mednarodnih znanstvenih srečanjih. Organiziral in vodil je štiri slovenske nacionalne kongrese ter uredil njihove zbornike. Organiziral je šest izobraževalnih seminarjev za profesorje srednjih in osnovnih šol (dvanajst ponovitev) ter kot soorganizator sodeloval pri vrsti znanstvenih sestankov, med katerimi izstopajo štirikrat izvedeni Škrabčevi dnevi. Štirikrat je bil tudi eden izmed vodji osnovnošolskega tekmovanja za Cankarjevo priznanje.

Kot vodja ekspertne skupine je leta 2002 pripravil program dodiplomskega univerzitetnega študija slovenskega jezika in književnosti na Univerzi v Novi Gorici. Sodeloval je pri pripravi mednarodnega meduniverzitetnega študijskega programa Slang master, za slovenistiko Univerze na Primorskem je sodeloval pri nastajanju študijskega programa na drugi in tretji stopnji ter pripravil učne načrte za različne predmete. Večkrat je bil mentor študentom na dodiplomskem in podiplomskem študiju. Od 1990 do 2009 je bil član komisije za pospeševanje slovenščine na tujih univerzah. Dva mandata (1994–1998) je bil predsednik Slavističnega društva Slovenije, do 2012 predsednik nadzornega odbora innato član častnega razsodišča tega društva. Od ustanovitve do 2011 je bil član strokovnega odbora Škrabčeve ustanove, ki med drugim pospešuje razvoj slavistike. Od 11. septembra 2012 je predsednik Bralnega društva Slovenije. Občasno sodeluje v različnih delovnih telesih ministrstva, pristojnega za področje šolstva, znanosti in v drugih organih. Od 1989 do 1993 je opravljal vodilne funkcije v šolskih sindikatih, ki so vodili takratne velike stavke. 1992. je bil prvič, 2007. pa četrtič izvoljen za člana Državnega sveta republike Slovenije, v katerem je do 2012. predstavljal interese vzgoje in izobraževanja.
Za svoje delo je prejel številna priznanja, od leta 2009 je častni član Društva specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije, od 2010 pa častni član Slavističnega društva. Mestna občina Nova Gorica mu je 5. 9. 2014 podelila Nagrado Franceta Bevka “za pomemben prispevek na področju kulture, šolstva in družbenega življenja.”

Zoltan Jan