V gimnazijo je začel hoditi v Kranju, zaključil pa jo je v Beljaku. Medicino je študiral na Dunaju in 11. decembra 1911 promoviral. Po diplomi se je hotel zaposliti v ljubljanski bolnici, pa so njegovo prošnjo zavrnili. Zato je najprej poiskal delo v Istri potem pa v Trbovljah. V prvi svetovni vojni je bil samo do prve zime bataljonski zdravnik na ruski fronti v Galiciji. Ker je zbolel so ga prenesli v zaledje. V sanatoriju za tuberkulozne v Enzenbachu je po okrevanju kar sam prevzel zdravniško službo. Posvetil se je ftizeologiji. Premestili so ga v Judenburg, kjer je ostal do konca vojne.
V svetovni vojni in v svoji zdravniški praksi je slovel kot požrtvovalen človekoljub. Po prevratu se je nastanil v Ljubljani, kjer je dosegel tolik ugled, da je bil na listi Zveze delovnega ljudstva izvoljen v občinski svet in nato za župana, toda izvolitve ni sprejel. Leta 1923 je bil 18. predsednik Slovenskega zdravniškega društva.
Kot zdravnik se je posvetil posebno vprašanju tuberkuloze. Veliko pozornosti je vzbudila njegova iznajdba posebnega seruma proti njej, katerega so z uspehom uporabljali. Kot priznan ftiziolog je deset let deloval zasebno pri Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev, v Trgovski bolniški blagajni in v mestni službi. Svoje zdravniško poslanstvo je opravljal, dokler ni oslepel.
Najbolj ga je prizadela prezgodnja smrt zveste družice, tako da se je zadnja leta posvečal samo svojima otrokoma. V »Liječniškem Vijesniku« je leta 1920 objavil daljšo razpravo Diferencialna in specifična diagnoza tuberkuloze. V Jutru je objavil več poljudno-znanstvenih člankov.
Z. Zupanič Slavec: Iz rok v roke, iz roda v rod : Slovensko zdravniško društvo in njegovi predsedniki : ob 140-letnici ustanovitve, Ljubljana 2001, str.71-72
L. Ješe: Dr. Tone Jamar, Zdravniški vestnik, Ljubljana dec. 1940, str. 399