JAKOPIČ, Rihard

R. 12. apr. 1869 v Ljubljani, u. 21. apr. 1943 prav tam. V 6. razredu realke je prekinil šolanje in se posvetil slikarstvu. L. 1887 se je vpisal na dunajsko akademijo (F. Rumpler); zaradi epileptičnih napadov je študij prekinil, ga nadaljeval oktobra 1889 in dokončal dva letnika. Jeseni 1890 se je vpisal na muenchensko akademijo, vendar je nezadovoljen s programom študij opustil in se povezal z A. Ažbetom in F. Veselom. V Ažbetovi šoli se je izpopolnjeval v risanju in slikanju akta ter v portretih, z Veselom sta eksperimentirala v krajini. Študij pri Ažbetu je nadaljeval v zimskem semestru 1898/1899, marca 1900 pa se je za nekaj časa ustalil v Ljubljani. Slikal je v Stranski vasi blizu Dobrove, na Mirju pri Trnovem ter v Škofji Loki, kamor se je tudi preselil. L. 1906 se je za stalno preselil v Ljubljano. Rihard Jakopič je sodeloval pri ustanovitvi Slovenskega umetniškega društva, bil je njegov tajnik, posebej aktiven je bil pri pripravi 1. slovenske umetniške razstave 1900, njegov vpliv je bilo čutiti zlasti pri postavitvi 2. slovenske umetniške razstave, pri kateri je bilo njegovo impresionistično slikarstvo grobo zavrnjeno. Oktobra 1907 je odprl risarsko in slikarsko šolo, sprva v sodelovanju z M. Sternenom, pozneje pa jo je do l. 1914 vodil sam. L. 1909 je s 3. slovensko umetniško razstavo odprl Jakopičev paviljon, v katerem je do l. 1923 priredil 25 razstav. L. 1910 je organiziral razstavo 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem, prvi zgodovinski pregled slovenskega slikarstva. 26. sept. 1920 je kot pokrovitelj sodeloval pri postavitvi prve pokrajinske umetniške razstave v Novem mestu. Omenjena razstava je bila del kulturno-umetniške manifestacije t.i. novomeške pomladi, katere pobudniki so bili pesnika Anton Podbevšek in Miran Jarc ter slikar Božidar Jakac, pri njej so tvorno sodelovali tudi slikarja Ivan Čargo in Zdenko Skalicky ter arhitekt Marjan Mušič. R. Jakopič je veliko razstavljal, a le redko samostojno. Sodeloval je na vseh razstavah kluba Sava, v letih 1905, 1906 in 1912 je razstavljal v dunajski Secesiji, med vojnama pa tudi na vseh pomembnejših umetnostnih razstavah doma in v tujini. L. 1927 je Narodna galerija v Ljubljani priredila pregledno retrospektivo 4 mojstrov (Jakopič, Jama, Sternen, Vesel), l. 1929, ob Jakopičevi šestdesetletnici, je izšel reprezentativni Jakopičev jubilejni zbornik, velika retrospektiva istega leta ga je predstavila v vsej ustvarjalni moči. Tudi po 2. svetovni vojni je bilo Jakopičevo delo večkrat predstavljeno, npr.: razstava del slovenskih impresionistov (1953, Mestna galerija Ljubljana) in razstava Začetki slovenskega impresionizma (1955, Jakopičev paviljon Ljubljana); velika retrospektiva (1970, Mestna galerija Ljubljana) pa je odkrila doslej neznane zgodnje eksperimentalne študije in povečala zanimanje za njegov risarski opus. V bistvu je R. Jakopič ne samo izrazit predstavnik impresionizma, temveč tudi postimpresionizma, ker je pri svojem delu združeval prvine krajinskega lirizma z ekstatičnim barvnim izrazom sodobnega ekspresionizma. Rihard Jakopič je bil izredno plodovit umetnik: ohranjenih je okrog 1200 njegovih slik ter okrog 650 risb. Bil je tudi prodoren in občutljiv pisec; v številnih člankih in izjavah je opisal nastanek slovenskega impresionizma in uveljavil teoretične poglede, ki so določali pot slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. L. 1938 je bil imenovan za rednega člana novoustanovljene SAZU v Ljubljani. Po njem se imenuje Jakopičeva nagrada, nagrada za najvidnejše dosežke v likovni umetnosti.