JAKOMIN, Ferruccio

Ferruccio Jakomin se je rodil v materi Danici (Stelli), rojeni Vattovani in očetu Ivanu, ki je bil kmet. Gimnazijo je sprva obiskoval v Kopru, maturiral je v Celju. Po maturi se je vpisal na slavistiko (Univerza v Ljubljani); s študijem je nadaljeval še v Neaplju, vendar ga ni dokončal. Leta 1956 se je preselil v Trst in s 1. 10. pričel službovati kot profesor slovenščine, zgodovine in zemljepisa na Industrijskem strokovnem tečaju v Nabrežini. Umrl je v Trstu za posledicami prometne nesreče na cesti med Nabrežino in Sesljanom.

Sodeloval je v uredniškem odboru Borov, ki so kot zbornik za književnost in kulturo izšli spomladi in jeseni 1954, naslednje leto pa že kot mesečnik. V prvem zvezku zbornika je priobčil pesmi Človek in smrt in Srečo išči, v drugem Deklici, Ne čudi se in Materi. V mesečnikih pa zgolj dve pesmi, in sicer Istran ter Opolnoči. V prvem letniku tržaške Mladike je objavil naslednje pesmi: Prijateljici za bodoča leta, Strah pred večerom, Ribičeva tožba in Večer v samoti. Prav tako je v Trstu sodeloval kot član Radijskega odra in nastopal na Radiu Trst A, kjer je sodeloval tudi z ocenami in poročili. Na slovenskem taboru na Repentabru (1956) je nastopil v Jerasovi drami Tržaška legenda in bral svoje pesmi. Pod naslovom Istrske pesmi je leta 1998 posthumno izšla še zbirka njegovih pesmi.

Jakominova poezija slogovno spominja na ljudske pesmi, saj je njegovo izražanje preprosto – jezik je realističen, podkrepljen s primerami iz narave, rima in ritem temeljita na tradicionalnem upesnjevanju in sta formulirana v kiticah. Vsebinsko, tematsko in motivno pa pesmi govorijo o osamljenosti (Opolnoči, Maj med grobovi), ločitvi od staršev (Očetu na Ponzi, Mami, Istrani v ječi), novoromantični otožnosti in nostalgiji v spominu na domače kraje (Moja Istra, Ne čudi se), saj se spominja težke mladosti, materinega trpljenja, očetove odsotnosti, domotožja in rahle ljubezni.