Jakob MEŠKO

Velik narodni buditelj Jakob Meško se je rodil v Savcih pri Tomažu v Slovenskih goricah. Oče ga je poslal v varaždinsko gimnazijo. Študiral je filozofijo in bogoslovje v Gradcu. Tam je obiskoval tudi pedagoški tečaj in zavod za vzgojo gluhonemih. Bil je kaplan v Arvežu (Avstrija), pri Sv. Juriju ob Ščavnici, v Središču in na Ptuju. Župnik je bil v Marenbergu (Radlje) in pri Sv. Lovrencu (Juršinci), kjer je bil tri leta župnik tudi mlademu kaplanu Antonu Aškercu, kjer je z zanimanjem sledil pesnikovemu razvoju. Kjerkoli je služboval, je budil med ljudmi slovensko narodno zavest.

Na Ptuju je opravljal delo ravnatelja glavne šole in bil med ustanovitelji čitalnice leta 1861. Od leta 1867 pa vse do smrti je bil župnik pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah. Imenovan je bil za lavantinskega častnega kanonika (1893). Cerkev pri Sv. Lovrencu je dal popraviti in preslikati, sezidati zakristijo, postaviti novo prižnico in nove stole. Njegovo zlato mašo 8. avgusta 1897 so praznovali kot narodni tabor, na katerem se je zbralo ljudstvo Slovenskih goric in Ptujskega polja. Že v prvih službah na slovensko-nemški meji, zlasti pa na marenberški šoli, kjer je poučeval slovenščino, je budil slovensko narodno zavest. Leta 1870 je osnoval Politično in narodno-gospodarsko društvo in v njem večkrat predaval o gospodarskih, političnih in kulturnih vprašanjih.

Meško se je kot zaveden Slovenec močno zanimal za Prekmurce, ki so živeli ločeno od matičnega naroda v tedanjem ogrskem delu države. Nekaj časa je dopisoval v mesečnik Prijatelj, njegov najpomembnejši prispevek, narodopisna črtica Prekmurci, pa je bil objavljen v Kresu leta 1882. V črtici skuša bralcem predstaviti Prekmurce po njihovih zunanjih značilnostih, veri in kulturi. V svoji predstavitvi Prekmurcev piše še o politični situaciji, šolstvu in knjigah. Spis, s katerim je skušal vsaj malo osvetliti pozabljene Slovence v Prekmurju, konča s prekmursko-goričko pesmico.