1875 je bil ordiniran za krško škofijo. 1879 imenovan za vojnega kurata. Odlikovan je bil z zlatim križem s krono. Med drugim je 1900 blagoslovil garnizijsko bolnišnico v Vodmatu v Ljubljani. Že upokojen je po letu 1915 moral zapustiti Gorico in se neprestano selil. Nekaj časa je živel v Celovcu, nato se je preselil k sestri v Zagorje ob Savi. Po Kraglu je umrl zapuščen in v veliki revščini.
V časopisu Carinthia je objavljal članke na temo ljudskega izročila na današnjem avstrijskem Koroškem: Sagen vom Möslofen (1877), O zakletem gradu v Mösl-u; Volkssagen vom wilden Mann (1878), Pripovedke o divjem možu; Eine Sagennotiz von der St. Sebastianer Umgebung (1878), Zapisek iz okolice St. Sebastiana; Die wilden Frauen des Görtschitzthales (1878), Divje žene Görtschitzthal-a; Volkssagen vom Ulrichs- und Diexerberg (1878), Pripovedke iz Šenturške in Dješke gore.
Kragl, V., Zgodovinski drobci župnije Tržič, 2. natis. Tržič: Zavod za kulturo in izobraževanje, 1994, str. 340
Šimac, M. in Keber, K. »Patriae ac humanitati!«: Zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Str. 32.