Ivan VOLARIČ

Rodil se je v kmečki družini kot najmlajši otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Kobaridu, kjer je bil kot pionir leta 1961 izbran za obisk pri Josipu Brozu – Titu na dan mladosti, 25. maja. Po končani osnovi šoli je odšel na gimnazijo v Novo Gorico in začel literarno ustvarjanje. S Pavletom Zgago je oblikoval šolsko glasilo “Poglej popotnik skozi današnji vek – kaj – človek – dela sam s sabo”. Po gimnaziji se je najprej vpisal na študij arheologije, kasneje pa še na študij primerjalne književnosti, vendar je oba študija opustil. V Ljubljani je nadaljeval s pisanjem poezije in se družil s pesnikoma Matjažem Hanžkom in Blažem Ogorevcem. Bil je aktiven v skupinah OHO in WESTEAST. Prvi javni nastop je imel leta 1971, ko je skupaj s Francijem in Ifigenijo Zagoričnik, Brankom B. Novakom in Milanom Osrajnikom nastopil na literarnem večeru v študentski menzi. V letih 1971-1974 je urednikoval in objavljal v študentskem glasilu Tribuna in v reviji Problemi. Bil je kulturni urednik v Mladini in stalni sodelavec Radia Študent. V tem času je živel v hipijevski komuni G7 v Tacnu. Pri skupini Buldožer je sodeloval s pisanjem besedil, bil pa je tudi soavtor naslovnice prve plošče, ki je izšla leta 1975. Med služenjem vojske v Čačku (1975-1976) je sourejal Disov Glasnik, sodeloval pri novosadski reviji Polja, v somborski reviji Dometi ter splitskih Vidikih. Po vrnitvi iz Čačka se je preživljal z različnimi deli – bil je zavarovalniški agent, učitelj plavanja, poštar, vzgojitelj, zidar, krovec, pastir, pletilec košar, prodajalec srečk, kuhar, sadjar … Leta 1977 je začel sodelovati z Markom Brecljem, potem ko je le-ta prekinil sodelovanje z Buldožerji. Ustanovila sta duo Zlati zubi in veliko nastopala po Jugoslaviji. Sodeloval je tudi z glasbeniki iz skupine Marjanov čudni zajec, The Schmidt’s, s katerimi je posnel CD “XI. Korpus Delicti”, s klaviaturistom Jožetom Zupanom in skupino Salamandra Salamandra. Ivan Volarič Feo je pripadal neoavantgardni skupini pesnikov. Svoj pesniški prvenec Desperado Tonic Water je izdal leta 1974, kasneje pa še šest pesniških zbirk (Oj božime tele dolince, Četverovprega za njene sanje, Despotov Volarič, Met kopja, Kratkice, Žalostna sova) in zbirko kratke proze Antofagasta. Konkretno poezijo je objavljal v revijah, zbornikih, organiziral je vrsto razstav. Volaričeve pesmi izražajo njegov ostri, duhoviti in neprizanesljiv značaj ter razkrivajo pesnikov pretanjeni posluh za jezik in njegovo strukturo. Bil je mojster besedne igre. Z večjimi ali manjšimi filmskimi vlogami je Volarič sodeloval v 16 projektih, nazadnje v Cvitkovičevem filmu “Kruh in mleko”. O njem je Franci Slak posnel tudi dokumentarni film “Najlepša jutra so zjutraj”.