Ivan REGENT

Po končanih štirih razredih osnovne šole je že začel s prvo službo v prodajalni žganja in likerjev v Trstu. Kmalu je na lastnih plečih občutil izkoriščanje delodajalcev in se v letu 1902 že priključil tržaški sekciji Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS). Začel je aktivno sodelovati v socialističnem gibanju in raznašati časopisa Rdeči prapor in Il Lavoratore. Kmalu je začel tudi objavljati članke v Rdečem praporju in Zarji. V letih 1904-1905 je sodeloval pri ustanavljanju Ljudskega odra. To je bilo kulturno-prosvetno društvo med Slovenci v Trstu. Delovanje društva se je razširilo tudi v Istro. Številne podružnice društva so imele pevske zbore, dramske krožke, knjižnice, ljudske čitalnice ipd. Glavna naloga društva je bila izobraževanje slovenskega in hrvaškega naroda, predvsem delavskih množic. V društvu je spoznal svojo bodočo ženo Malko Ličar, se z njo poročil in ji ostal zvest celo življenje.
V Trstu je večkrat zamenjal službo, nazadnje je bil zaposlen v okrajni tržaški bolniški blagajni. Vseskozi je bil politčno aktiven. Leta 1914 je postal sekretar političnega odbora v organizaciji JSDS, nato je bil izvoljen za člana izvršnega odbora in za predsednika stranke. Po vstopu Italije v prvo svetovno vojno, je bil vpoklican, vendar ga zaradi težav z vidom niso poslali na frontne položaje. Leta 1913 je izdal brošuro Socialna demokracija in občinske volitve v Trstu. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju Komunistične partije Italije. Postal je osrednji lik delavskega gibanja v Trstu.
Zaradi vedno večjega fašističnega nasilja je bil priseljen emigirat, najprej v Ljubljano, nato v Pariz, Bruselj in Moskvo. V letih 1932-1941 je v moskovskem Zavodu za prevajanje marksistične literature vodil jugoslovansko sekcijo. Bil je tudi urednik slovenskih oddaj na radiu Moskva. Prizadeval si je, da bi komunistične partije Jugoslavije, Italije in Avstrije pomagale pravično rešiti slovensko narodno vprašanje. Po njegovem mnenju je narodno vprašanje neločljivi del socialnega vprašanja.
Po končani drugi svetovni vojni se je vrnil v domovino in opravljal številne visoke politične funkcije v zvezni in republiški skupščini. Nazadnje je bil predsednik Slovenske izseljenske matice.
Po njegovi smrti so po njem poimenovali nekatere javne ustanove v Sloveniji, med njimi tudi sežansko bolnišnico za pljučne bolezni.
Prejel je številna visoka državna odlikovanja, nagrade in priznanja.