Ivan NEMANIČ

Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, po vojni pa gimnazijo v Metliki in Črnomlju, kjer je leta 1953 maturiral. Nato se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer zgodovina. Za seminarsko nalogo o partizanskih bolnišnicah na Slovenskem je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Študij je zaključil leta 1959. Po opravljeni diplomi je nekaj časa poučeval zgodovino, in sicer najprej na osnovni šoli v Vidmu pri Ptuju, po odsluženem vojaškem roku leta 1960 na Osnovni šoli Jože Lacko v Ptuju, nato pa še v Brezovici pri Ljubljani.

Leta 1964 se je zaposlil v Arhivu Republike Slovenije. Strokovni izpit je opravil leta 1965, specialistični leta 1974, leta 1979 je pridobil naziv višji arhivist. Opravljal je vsa strokovna dela od sprejemanja arhivskega gradiva do urejanja in popisovanja ter izdelave inventarjev. Med letoma 1975 in 1984 je bil vodja delovne skupine za arhive prosvetnih, kulturnih, socialnih, zdravstvenih, cerkvenih provenienc in film. Ko je Arhiv Republike Slovenije pričel zbirati filmsko gradivo na celotnem območju Slovenije, se je začel ukvarjati predvsem s problematiko filmskega arhivskega gradiva, ki ga je zakon o arhivskem gradivu leta 1966 ovrednotil kot registraturno ¡n arhivsko gradivo. Slovenski filmski arhiv pri Arhivu Republike Slovenije je uspešno vodil od njegove ustanovitve leta 1968 do upokojitve v začetku leta 1997.

Na področju slovenske filmske dediščine je opravil pionirsko delo. Zbral je filmsko gradivo, ki se je nahajalo pri različnih imetnikih in ustvarjalcih. Evidentiral je tudi filme, pomembne za zgodovino Slovenije in Slovencev, ki so hranjeni v tujini. Prvi obsežen filmski inventar je pripravil leta 1982, kasneje še inventar filmov Božidarja Jakca in Metoda Badjure, inventar filmskih obzornikov in nazadnje inventar filmov, ki so bili prevzeti v arhiv v letih 1982–1996. Pripravil je tudi dve tematski razstavi, Filmski obzornik 1946–1951 – zrcalo časa in Filmska ustvarjalnost Metoda in Milke Badjura.

Ves čas se je strokovno izpopolnjeval in obiskoval filmske arhive v Jugoslaviji ter ustanove, ki so hranile tovrstno gradivo v Franciji in Nemčiji. Javnost je obveščal o filmskem arhivu, njegovih strokovnih problemih in bogastvu njegovega izročila. O tem je pisal v strokovna glasila in dnevno časopisje. Imel je referate na številnih zveznih in republiških arhivskih kongresih in posvetovanjih.

Leta 1974 je v Drašičih sodeloval na snemanju dokumentarnega filma z naslovom Soseska, za katerega je napisal scenarij, v njem pa je upodobil sliko življenja na vasi v rodni Beli krajini. Za svoje delo je prejel več nagrad.