Ivan MARINČIČ

Rodil se je v Podlehniku. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in Ljubljani, kjer je maturiral leta 1913. Po dveh semestrih študija na medicinski fakulteti v Pragi je bil v prvi svetovni vojni vpoklican v vojsko. Po koncu vojne je s študijem nadaljeval v Pragi ter ga končal v Zagrebu in tam diplomiral (1929).

Zaposlil se je v Splošni bolnišnici v Ljubljani kot sekundarij (1929), v naslednjem letu pa je začel s specializacijo iz nevrologije in psihiatrije. Po opravljenem državnem strokovnem izpitu leta 1932 v Zagrebu je odšel na izpopolnjevanje v Pariz na psihiatrično kliniko Salpêtrière ter na Inštitut za raziskovanje v patološki anatomiji in histologiji živčevja. Pridobljeno znanje je prenesel na nevrološki oddelek ljubljanske splošne bolnišnice, kjer je leta 1933 postal asistent in opravil specialistični izpit iz nevrologije (1934). Leta 1936 je bil imenovan za primarija. Nevrološki oddelek je vodil med letoma 1938 in 1944.

Po okupaciji je pristopil k osvobodilnemu gibanju, sprva je na oddelku skupaj s sodelavci nudil pomoč pripadnikom Osvobodilne fronte in bil zaradi tega deset tednov zaprt (1942). Leta 1944 je odšel v partizane, do konca druge svetovne vojne je delal kot konziliarni zdravnik za nevropsihiatrijo. Deloval je tudi pri Sanitetnem oddelku Glavnega štaba Slovenije, bil konzulant Slovenske centralne vojne bolnice v Kočevskem rogu, namestnik upravnika Slovensko-hrvaške vojne partizanske bolnišnice, ki je delovala v naseljih ob slovensko-hrvaški meji, in vodja nevrološkega oddelka v slovenski bolnišnici v Zadru.

Ob ustanovitvi popolne Medicinske fakultete v Ljubljani je postal prvi redni profesor za nevrologijo in predstojnik Nevrološke klinike v Ljubljani (1945). Zasnoval je študijski program t. i. ljubljanske nevrološke šole, ki so ga nadaljevali še desetletja. Kot organizator in učitelj je postavil temelje moderne nevrološke službe ter jo nenehno razvijal v skladu s sodobnimi znanstvenimi metodami. Poskrbel je za razvoj laboratorijev in s tem izboljšal klinično in laboratorijsko diagnostiko, klinika pa je dobila tudi svojo fizioterapijo, nevroradiologijo, nevrohistologijo z nevrobiokemijo ter nevrofiziologijo. V študijskem letu 1953/54 je bil tudi dekan Medicinske fakultete, v študijskem letu 1954/55 pa prodekan. Bil je predan pedagog številnih generacij študentov splošne medicine in stomatologije ter mentor specializantom nevrologije in raziskovalcem. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani je predaval psihologijo. Svojo poklicno pot je končal konec leta 1964.

Leta 1958 se je odpravil na študijsko potovanje po Franciji, v tem času je predaval v Strasbourgu. Udeležil se je I. kongresa nevropsihiatrov Jugoslavije v Sarajevu (1960) in tam aktivno sodeloval. Izdal je nevrološko klinično delo z naslovom Bolezni živčevja (1968).

Bil je predsednik nevropsihiatrične sekcije Slovenskega zdravniškega društva ter dolgoletni glavni in odgovorni urednik Zdravstvenega vestnika (1953‒1967).