Ivan LEBIČ

Po osnovni šoli v Šmartnem pri Celju je obiskoval slovensko nižjo gimnazijo v Celju (1910-1911), po četrtem razredu prestopil na nemško gimnazijo (1914-1915). Po končanem sedmem razredu so ga vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko, kjer je bil na bojišču Monte Gabrieli pri Gorici žrtev italijanske granate in tam postal vojni invalid. Po vojni se je vpisal na Realno gimnazijo v Ljubljani (1918) in maturiral (1919). Zatem je na Učiteljišču v Mariboru dobil spričevalo zrelosti za poučevanje slovenskega in nemškega jezika v osnovni šoli. Postal je učitelj na osnovni šoli na Tolstem Vrhu (na Ravnah) leta 1920 in ob koncu istega leta se je zaposlil v osnovni šoli na Prevaljah. Bil je izjemen pedagog in od leta 1935 do 1941 šolski upravitelj. Med okupacijo je bil uradnik podružnice velikovške hranilnice. Med obema vojnama je vodil moški in mešani pevski zbor Katoliškega in prosvetnega društva (1920-1941). Po drugi svetovni vojni je bil pobudnik kulturnega življenja na Prevaljah in zborovskega petja; vodil je zbor tamburašev, moški pevski zbor Društva upokojencev (1960-1968), cerkveni pevski zbor in bil dolgoletni predsednik invalidskega društva. S človekoljubnostjo je pomagal ljudem, bil inštruktor, brezplačno je pisal prošnje za invalidnine, pokojnine in druge dopise. Ukvarjal se je s čebelarstvom, posebno rad pa je rezbaril kot njegov oče in pogosto se je zadrževal v mizarski delavnici pri mizarju Ramšaku. Ljudje so ga izredno cenili in spoštovali kot pedagoga in kot človeka in to je za njegovo življenje in delo največje priznanje.