ISSERLEIN, Israel

Israel ben Petachia Isserlein (Isserlin), znan kot Israel iz Marpurka in Israel iz Neustadta, se je rodil v Mariboru konec 14. stoletja. Bil je eden izmed najpomembnejših talmudskih učenjakov Svetega Rimskega cesarstva prve polovice 15. stoletja in zadnji veliki rabin srednjeveške Avstrije. Čeprav nekateri viri kot njegovo rojstno mesto navajajo mesto Regensburg na Bavarskem, od koder naj bi sicer izvirala njegova družina, je danes jasno, da se je rodil prav v Mariboru, ki je takrat spadal pod vojvodino Štajersko. Izhaja iz družine z dolgoletno rabinsko tradicijo; njegov praded je bil znameniti rabin Israel iz Kremsa, rabina pa sta bila tudi oče in ded.
Po zgodnji očetovi smrti se je skupaj z materjo preselil v Krems k stricu rabinu Aronu Bluemleinu, ki je v mestu vodil svojo versko akademijo ali ješivo. Svoje obsežno znanje je v prvi vrsti pridobil od strica Arona, izobraževal pa se je tudi v Egerju in na Dunaju ter najverjetneje tudi v Italiji.
Kje se je Isserlein nahajal v času velikega pregona avstrijskih Judov v letih 1420 in 1421, imenovanega tudi dunajska gzera, ni znano, z gotovostjo pa lahko trdimo, da sta bila med žrtvami pregona tudi njegova mati in stric.
Kmalu po dunajski gzeri se je vrnil v Maribor, kjer je prvič izpričan leta 1425; v pisni korespondenci je omenjeno njegovo druženje z ostalimi velikimi judovskimi učenjaki takratnega časa. V Mariboru je dolga leta služboval kot vrhovni rabin za Štajersko, Koroško in Kranjsko ter v mestu vodil pomembno versko akademijo, ki jo je sam ustanovil. Prav v času Isserleinovega delovanja je mariborska judovska skupnost dosegla svoj vrhunec in postala ena izmed najpomembnejših skupnosti v južnem delu cesarstva. Njegova avtoriteta v skupnosti je bila tako velika, da je lahko povsem samostojno imenoval druge rabine. V svojih besedilih je večkrat pisal o pobožnosti mariborskih Judov in navajal, da ga povprašajo za mnenje tudi v manj pomembnih zadevah.
Med letoma 1445 in 1450 se je iz neznanega razloga preselil v Dunajsko Novo mesto, ki je zaradi njega še bolj pridobilo na svoji veljavi in postalo središče judovske učenosti.
V Dunajskem Novem mestu je vse do svoje smrti leta 1460 vodil versko akademijo. Z denarnimi posli se je ukvarjal samo izjemoma, saj se je posvečal predvsem študiju in učenju. Zanimal se je za mistiko, proučeval kabalistična dela in nekatere kabalistične običaje sprejel kot svoje, poznal pa je tudi takratno krščansko znanstveno literaturo. Pogosto je bil razsodnik med različnimi skupnostmi in njegova odločitev je veljala za dokončno. Od članov svoje judovske skupnosti je zahteval strogo upoštevanje obrednih pravil, socialno pravičnost in poštenost pri poslu ter trgovini.V judovsko zgodovino se je zapisal kot avtor pravno teoloških spisov Terumat ha-Deshen in Pesakim u-Ketavim, v katerih v obliki responz rešuje najrazličnejše zagate iz takratnega judovskega vsakdanjika. Obe besedili so leta 1519 natisnili v Benetkah, kar pomeni, da je prav Isserlein eden izmed najzgodnejših, če ne že najzgodnejši slovenski avtor, katerega dela so natisnili. Njegove responze so kasneje vključili v Šulhan aruh (Shulchan Aruch), eno izmed najpomembnejših zbirk judovskega prava, ki še danes predstavlja obvezno študijsko branje. Med njegova besedila, ki ponujajo svojevrsten vpogled v srednjeveško judovsko življenje v osrednji Evropi, pa prištevamo tudi Seder gitin (priročnik za ločitve), 36 Šearim (zakoni o prehrani) in Beurim (komentar Rašijevega komentarja Tore). S soprogo Šondlin (Schoendlein) je imel štiri sinove po imenu Petahja (Kachil, tudi Khatschel), Šalom, Abraham in Aaron; hči Muskat pa je umrla že v otroštvu.