HRIBERNIK, Ivan

Kot zdravnik je več kot trideset let z ženo in dvema hčerama živel in delal v Idriji. V svojem času se je uvrščal med vodilne strokovnjake za zastrupitve z živim srebrom. Bil je član Sekcije (združenja) za medicino dela. Po njem se imenuje priznanje Slovenskega zdravniškega društva za dosežene uspehe na področju medicine dela, prometa in športa.

Z bratom in dvema sestrama je odraščal in se šolal v Trstu. Oče Ivan je družino preživljal kot uradnik, mati Neža je bila gospodinja. V Trstu je zaključil gimnazijo.

Na začetku 1. svetovne vojne so ga hitro vpoklicali in vojak je bil skoraj štiri leta. Po vojni se je vpisal na medicinsko fakulteto v Zagrebu in študij medicine dokončal leta 1924 na Dunaju. Po diplomi je za minimalno plačo najprej služboval kot pomožni zdravnik v Trstu (1925-1927) v bolnici Regina Elena ter v bolnici na Magdaleni, ki je bila za takratne čase zelo dobro urejena. Tu se je začelo njegovo zanimanje za pljučne bolezni. Leta 1927 se je uspešno potegoval za razpisano mesto zdravnika v Idriji, ki je imela takrat 10.000 prebivalcev in dva zdravnika. Kot terenski zdravnik in ginekolog je delo nastopil 3. novembra 1927. Uredil si je tudi zasebno ambulanto.
Razmere v zdravstvu so bile v povojnih časih zelo težke. Ženske so rojevale doma, oskrbovati so morali številne vojne invalide in rudarje, ki so v slabih razmerah delali v rudniku živega srebra. Veliko je bilo tuberkuloznih bolnikov, tako med otroki kot odraslimi. Ker ni bilo ustreznih zdravil, je bilo zdravljenje težko, umrljivost pa visoka.

Leta 1929 je bil v Gorici ustanovljen protituberkulozni konzorcij in posledično je pričel v Idriji delovati prvi podeželski protituberkulozni dispanzer na Primorskem. Uredili so ga v novozgrajenem Sanatoriju in za takratne čase je imel zelo sodoben rentgenski aparat. Dispanzer je doktorju Hriberniku omogočal zgodnje odkrivanje, zdravljenje in preprečevanje tuberkuloze pljuč pri rudarjih in drugih prebivalcih Idrije z okolico.
Druga svetovna vojna je število tuberkuloznih bolnikov povečala, interniranci so se z njo vračali iz zaporov v Nemčiji, medvojno pomanjkanje je še dodatno prispevalo k njeni pojavnosti med civilnim prebivalstvom. Prizadela je vse sloje. Doktor Hribernik se je z boleznijo spopadal z modernimi metodami, tudi agresivnimi kirurškimi posegi, pljučno punkcijo in pnevmotorakom. Intenzivno je sodeloval z Bolnišnico za tuberkulozo in pljučne bolezni na Golniku.
Kot rudarski zdravnik je dobro poznal življenje in delo rudarjev, še posebej zastrupitve z živim srebrom in sodeloval je z vodilnimi zdravniki medicine dela v svetu. Od leta 1946 je delal v ambulanti, kjer so se pretežno zdravili rudarji, in dvanajst let pozneje, leta 1958, je bila ustanovljena Obratna ambulanta (OA) pri Rudniku živega srebra. Postal je njen vodja oz. direktor. OA je delovala samostojno. V njenem sklopu je bil laboratorij, rentgenska diagnostika, stacionarni oddelek z desetimi posteljami in zobna ambulanta. Tu je s sodelavci (med njimi so bili rentgenski in laboratorijski tehnik Vali Treven, medicinska sestra Tinca Škvarča, sestra usmiljenka Efrem in medicinska sestra Jerica Kašca) opravljal preventivne obdobne preglede rudarjev in topilničarjev, ki so bili pri svojem delu izpostavljeni hlapom živega srebra, kremenovemu prahu in drugim zdravju škodljivim snovem. Preučeval je zaščitna sredstva, ki bi omejila obolevanja med rudarji. Sodeloval je z inštitutom za higieno dela v Zagrebu. Na prvem sestanku tega inštituta ( od Zagreb, 5. do 8. 6. 1950) je imel predavanje »Poseban otisak iz Arhiva za higienu rada«, ki je pozneje istega leta izšel kot članek v Arhivu za higieno rada I z naslovom Naša opazovanja o profesionalnem zastrupljenju z živim srebrom v Idriji 1946-1950.
Uradno ni bil specialist medicine dela ali pulmolog, saj za to ni imel opravljene specializacije. Vendar se je trudil dokazati, da rudarji v idrijskem rudniku, čeprav je stroka to tedaj še zanikala, obolevajo za silikozo. Prizadeval si je, da bi v idrijskem rudniku uvedli mokro vrtanje. S tem bi se na delovnem mestu zmanjšale količine prahu, število kremenčevih delcev v zraku in posledično število obolelih delavcev. Izkušnje doktorja Hribernika in obremenjenost rudarjev v Idriji zaradi vplivov živega srebra je v svoji knjigi »The diseases of occupation« leta 1955 predstavil tudi znani angleški zdravnik toksikolog Donald Hunter.

Za boj proti TBC je prejel Bohinčevo nagrado. Podeljeno mu je bilo častno članstvo Jugoslovanskega združenja za medicino dela za boj proti profesionalnim boleznim, silikozi pljuč pri rudarjih in hidrargizmu. Bil je tudi častni član tuberkulozne sekcije Slovenskega zdravniškega društva.

Doktor Ivan Hribernik je bil predvsem vsestranski ljudski zdravnik. Delal je s celodnevnim urnikom v ambulanti in ne glede na njihovo oddaljenost bolnike obiskoval na domu. Poznal in spremljal je cele generacije ljudi.

Po upokojitvi leta 1965 sta se z ženo preselila v Novo Gorico. V Idriji je obdržal manjše stanovanje, ker je še po upokojitvi delal v dispanzerju za pljučne bolezni. Vračal se je tudi zaradi lova in ribolova.
Pokopan je na pokopališču v Solkanu.

Znan idrijski pisatelj in psihiater, primarij dr. Jože Felc ga je v liku doktorja Gregoriča upodobil v svojem literarnem prvencu Duša imena.

Idrija je z občinskim odlokom leta 1993 po njem poimenovala eno izmed mestnih ulic.