Izučil se je za kovača in bil v svojem poklicu zelo uspešen. Februarja 1915 je bil vpoklican v vojaško službo. Služil je v 7. lovskem bataljonu in bil sprva poslan v Galicijo. Kmalu je bil za zasluge pri svojem izvidniškem delu nagrajen s srebrno medaljo za hrabrost 1. stopnje. Izvidniških nalog se je rad udeleževal, pogosto tudi prostovoljno.
Kasneje je bil za podobno dejanje nagrajen tudi z zlato medaljo za hrabrost. Časopisni članki s poročili o njegovih zaslugah glede na uradna poročila, ki so ohranjena v Vojnem arhivu na Dunaju, pretiravajo. V uradnem predlogu za odlikovanje je zapisano zgolj, »da je Hribar sam napredoval proti ruskim žičnatim oviram, pri tem pa ga je ranila eksplozivna granata«. Predlog za njegovo odlikovanje je dal poveljnik 7. lovskega bataljona, major Eugen Seydl, podpisal ga je tudi poveljnik 7. armade Pflanzer Baltin.
Hribar je bil na fronti večkrat ranjen in se je zdravil v vojaških bolnišnicah. Kasneje je kot kovač opravljal delo za potrebe fronte, vendar se bojev ni več aktivno udeleževal. Po vrnitvi iz vojske, se je naselil v Želečah pri Bledu, se poročil in še nekaj let opravljal kovaška dela, ki pa jih je moral zaradi invalidnosti opustiti. Njegova hrabra dejanja so v propagande namene povzdigovali še v drugi svetovni vojni. Takih opevanih junakov je bilo kar nekaj, le peščica pa je medalje res prejela.
Imetniki zlate svetinje za hrabrost. Karawanken Bote, slovenska izdaja, 16. december 1942.
Poštrak, A. in Kalan, B. Njim, ki junaki so najbolji, svetinje zlate daje v dar!: Gorenjci in odlikovanja v prvi svetovni vojni. Kranj: Gorenjski muzej, 2015.
