HRAŠOVEC, Milko

Odvetnik, planinec, dolgoletni odbornik in predsednik Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva (SPD) v Celju ter starosta Sokolskega društva Celje (matica), dr. Milko Hrašovec, se je pod imenom Bogomil Ivan Carl rodil v Slovenj Gradcu očetu odvetniku dr. Juru Hrašovcu (1858–1957) in materi Karolini, rojeni Petriček. Družina se je kmalu po njegovem rojstvu preselila v Celje (1889), kjer je oče odprl lastno odvetniško pisarno.

V Celju je obiskoval okoliško osnovno šolo, v letih 1897–1905 pa gimnazijo. Pravo je študiral v Gradcu in Pragi, kjer je promoviral leta 1911. V Pragi je bil več let predsednik akademskih društev »Ilirija« in »Jugoslavija«.

Odvetniško pripravništvo je opravljal pri svojem očetu v Celju, nato pa še v Celovcu in Železni Kapli. V imenik odvetnikov je bil vpisan 21. decembra 1920. Svoj poklic je v Celju opravljal vse do leta 1971, iz imenika odvetnikov pa je bil nazadnje izbrisan decembra 1972. Kot odvetnik je v obdobju med obema vojnama ustanovil pokojninski sklad odvetniške in notarske zbornice v Ljubljani.

Svoj prosti čas je do druge svetovne vojne posvečal intenzivnemu društvenemu delovanju, zlasti planinstvu in sokolstvu.

Gorski svet je vzljubil v otroštvu. Že leta 1908 sta skupaj z bratom Šandorjem (1884–1969) postala člana Savinjske podružnice SPD. Milko je v njej sprva deloval kot markacist, leta 1912 je postal odbornik podružnice, kasneje njen tajnik in bil naposled leta 1933 – po Franu Kocbeku in Francu Tillerju – izvoljen za njenega (tretjega) predsednika, kar je ostal do okupacije leta 1941.
Pod njegovim vodstvom se je društvo predvsem gospodarsko utrdilo, postavilo trdne temelje planinske organizacije na širšem savinjskem področju in pridobilo družbeni ugled. Podružnica je v tem času nakupila več zemljišč (Golte, Logarska dolina, Okrešelj, Grmada), pospešeno so urejali in markirali planinske poti (npr. Kopinškova pot na Ojstrico), obnavljali, dograjevali in modernizirali so planinske postojanke (oprema, vodovod, elektrifikacija, telefonske povezave). S skrbjo za boljše prometne povezave so pospeševali turizem na tem območju. Podružnica je tedaj pridobila nove prostore pri »Belem volu« v današnji Stanetovi ulici v Celju, kjer so uredili pisarno, knjižnico in arhiv. Z osnovanjem mladinskega odseka, povečanjem članstva, organizacijo planinskih taborov ter tečajev za oskrbnike in strežno osebje so poživili delovanje podružnice.
Hrašovec je leta 1932 postal član reševalnega odseka osrednjega odbora SPD, leta 1934 je bil poverjenik v širšem osrednjem odboru, delegat v Zvezi planinskih društev Jugoslavije in član njenega nadzornega odbora. Udeleževal se je kongresov te zveze. Leta 1936 je zasedel mesto prvega podpredsednika v glavnem odboru SPD in mesto odbornika v Zvezi planinskih društev Jugoslavije.
Med letoma 1923 in 1945 je dopisoval je v Planinski vestnik.

Že prej, leta 1923, je bil izvoljen za starosto Sokolskega društva Celje (od 1937 Sokolskega društva Celje matica), kar je ostal do leta 1941. Število telovadcev, ki so redno sodelovali na javnih nastopih doma in na tujem, je do sredine 30. let 20. stoletja stalno raslo (okrog 1000 članov), nato pa upadlo, tudi zaradi ustanovitve Sokolskega društva Celje I. v Gaberju. Poleg telovadbe so v društvu postopoma uvedli še druge športne panoge: smučanje, plavanje in streljanje; dejaven je bil tudi kulturno-prosvetni oddelek.

Bil je tudi član in več let predsednik Celjskega pevskega društva ter sodeloval v oktetu »Komšija«. Več let je bil predsednik celjskega Kluba naprednih slovenskih akademikov, ki je ustanovil vrsto ljudskih knjižnic.

Med drugo svetovno vojno je bil zaprt v ljubljanskih zaporih in nato v izgnanstvu. Po vojni se je ukvarjal z odvetništvom. Poročen je bil z Berto Vanič, s katero je imel dva sinova: Aljošo in Bogumila.

Umrl je leta 1976 in je pokopan v družinski grobnici Hrašovčevih na opuščenem okoliškem pokopališču na Golovcu v Celju.