HOLZINGER, Jožef

Zadnji štajerski baročni kipar Jožef Holzinger se je rodil v družini slikarja Janeza Mavricija Holzingerja in žene Katarine. O njegovi mladosti in šolanju za kiparja nimamo podatkov. Čeprav ostaja vprašanje kje je prebil zgodnjo učno dobo, lahko na podlagi slogovnih značilnosti njegovega zgodnjega kiparstva sklepamo, da je odločilna leta prebil v mariborski delavnici Jožefa Strauba. Bil je njegov pomočnik in učenec, po Straubovi prezgodnji smrti pa je prevzel njegovo kiparsko delavnico in jo uspešno vodil naslednja štiri desetletja.
Potem ko je leta 1758 kupil Straubovo hišo in z njo tudi kiparske pravice, se je še istega leta poročil z Marijo Ano Hörner in se ob poroki že predstavljal kot samostojni kipar (magister sculptoriae artis). V zakonu so se jima rodili trije otroci, od katerih je preživel samo eden. Po ženini smrti se je leta 1770 znova poročil, tokrat s hčerko upravnika na gradu Borl Ano Katarino Korper. Rodilo se jima je 19 otrok, od katerih je večina umrla že v najzgodnejših letih, arhivski viri pa potrjujejo tudi njegove nezakonske otroke. Da bi svojo številčno družino lažje preživljal, je kljub velikim naročilom iskal dodatne zaslužke. Iz prošnje v arhivu dvorne komore iz leta 1784 je razvidno, da se je za lažje preživetje poskušal tudi v tiskanju tapet na platno. Kljub težkemu gmotnemu položaju pa se je omejeval izključno na cerkvena naročila in izrecno zavračal posvetna. Med leti 1770 in 1785 je v nekaterih zapisih omenjen kot priča pri porokah mariborskih meščanov, njegovo ime pa je omenjeno tudi med 64 meščani, podpisniki prošnje za namestitev novega župnika leta 1785.
Poleg Jožefa Strauba velja za osrednjo osebnost baročnega kiparstva na slovenskem Štajerskem in za enega izmed vodilnih kiparjev v lesu na Slovenskem.
Kot Straubov naslednik je v prvih letih svojega ustvarjanja deloval pod močnim vplivom svojega učitelja, v 70. letih pa postaja njegov kiparski slog samostojnejši. Kljub vedno bolj samostojni kiparski govorici pa se je zgledoval tudi po graškem kiparskem mojstru Vidu Königerju, s katerim so ga povezovale oddaljene rodbinske vezi.
Uveljavil se je izključno z lesenimi sakralnimi deli. Njegova kiparska zapuščina obsega veliko oltarjev in prižnic, v mnogih cerkvah pa je izpod njegovega dleta nastala vsa kiparska oprema. Poleg del, ki so zanesljivo njegova, poznamo tudi številna druga, ki jih lahko na podlagi dovolj velike sorodnosti z njegovim stilom prištevamo med njegova.
Ker si je celotno štajersko območje delil še s kiparsko delavnico rodbine Mersi in kiparjem Ferdinandom Gallo, lahko njegova dela zasledimo predvsem na območju Slovenskih goric, dravske doline in pod obronki Pohorja, nekajkrat pa je gostoval tudi na Hrvaškem; med drugim v Virovitici, kjer je v tamkajšnji frančiškanski cerkvi leta 1769 postavil velik oltar. Ob celotni opremi cerkva v Kamnici, Voličini, na Polenšaku in pri sv. Lovrencu na Pohorju velja v njegovem opusu še posebej izpostaviti oltar sv. Križa v mariborski stolnici in deset reliefov s prizori iz življenja sv. Janeza Krstnika, ki v mariborski stolnici krasijo hrbtišča kornih klopi.
Ko je leta 1797 umrl za posledicami jetike, se je z njegovo smrtjo končalo obdobje baroka na slovenskem Štajerskem.