HERBERSTEIN, Žiga

Njegov oče Lenart je bil v cesarski službi, mati Barbara Lueggger pa je bila iz rodu predjamskih grofov. Šolo je najprej obiskoval doma v Vipavi in zelo si je prizadeval, da bi se naučil slovenščine. Šolanje je nadaljeval v šoli za mlade plemiče v Krki na Koroškem, nato je odšel v pripravljalnico na Dunaj in se potem vpisal na Dunajsko univerzo. Bil je zelo marljiv in prizadeven in je že sedemnajstleten dosegel bakalavreat svobodnih znanosti. Po končanem študiju se je vrnil v Vipavo in se oprijel vojaškega poklica. Njegove vojaške vrline in sposobnosti pogajanja so opazili tudi na cesarskem dvoru in mu ponudilo diplomatsko službo.
Njegova prvotna diplomatska dejavnost je bila načrtovanje in posredovanje zakonskih zvez med vladarskimi otroki in s tem je povezoval dežele predvsem pred grozečo turško nevarnostjo, ki se je vedno bolj bližala osrčju Evrope. V tem nemirnem času beneških vojn, turških vpadov in reformacije so bile njegove diplomatske izkušnje zelo cenjene, saj je znal s svojim posredovanjem uspešno zbliževati nasprotne strani. V tem svojem poslanstvu je nenehno potoval po vseh evropskih dvorih. V diplomatskem delovanju je skoraj vedno našel pravo pot, ki je peljala k uspehu.
Med svojimi potovanji je v dveh obiskih v Rusiji preživel kar tri leta. Sam pravi, da mu je slovenščina, ki se jo je naučil v vipavski šoli, veliko pomagala in mu omogočila razumevanje ruske govorice. Uradni jezik med dvori je bila takrat latinščina, ki pa jo je že spodrivala nemščina. Tudi Herberstein je bil vešč v latinščini, zato so tudi Moskovski zapiski bili napisani in so izšli v latinščini. Avtor je priznal, da je sam imel kar nekaj težav, ko jih je prevajal v nemščino. Zadnja leta je preživljal kot predsednik avstrijskega računskega dvora, vendar so zelo cenili njegove diplomatske sposobnosti in so ga še večkrat poslali na razna diplomatska potovanja.
V diplomatskem delovanju, ki ga je dolgo let opravljal v službi cesarjev Maksimiljana, Karla in rimskega kralja Ferdinanda, si je nabral po raznih deželah in dvorih veliko izkušenj. Izreden opazovalni dar, velika načitanost in znanje jezikov so mu bili v pomoč, da je izvedel veliko več kot navaden popotnik. Užival je velik ugled in prijateljsko naklonjenost vladarjev, s katerimi se je srečeval. V pozni starosti je napisal obsežno avtobiografijo, ki je dragocen vir ne samo o njegovem življenju pač pa tudi dragocen prispevek k diplomatski in politični zgodovini šestnajstega stoletja.