HARTNER, Ferdinand

Ferdinand (Nándor) Hartner se je rodil kot Ferdinand Laval. Bil je sin artilerijskega častnika, ki je zgodaj umrl. Posinovil ga je industrialec in najbogatejši Prekmurec v predvojnem času Geza Hartner iz Murske Sobote. Osnovno šolo je obiskoval v Murski Soboti, šolanje pa nadaljeval na srednji šoli v Bratislavi in Györu na Madžarskem. Leta 1913 se je priključil kraljevi gardi vojakov kot prostovoljec. V 1. svet. vojni je dve leti preživel na bojišču in bil odlikovan za svoje zasluge. Med drugim je prejel naziv »vitez« in dobil srebrno kolajno.

Po vojni se je vrnil v Mursko Soboto in sprva pomagal voditi podjetje svojega očima Geze Hartnerja. Začel se je ukvarjati s politiko in leta 1923 ustanovil časopis Szabadság (Svoboda), ki je izhajal dve leti, do leta 1925, v madžarskem jeziku. Bil je član Pucljeve stranke samostojnih kmetov. Leta 1933 je bil izvoljen za župana Murske Sobote. Bil je tudi predsednik in lastnik Prekmurske banke, največje prekmurske banke v medvojnem obdobju, ki je imela v lasti Prekmursko tiskarno, katere upravitelj je bil domačin, prekmurski žid Izidor Hahn. Nekaj časa je bil celo banski svetnik ter član upravnega odbora in predsednik občinske hranilnice. V začetku madžarske zasedbe leta 1941 so ga predstavniki nove oblasti imenovali za narodnega poslanca okraja Murska Sobota. Po vojni je bil zaradi tega kot sodelavec okupatorja v odsotnosti obtožen veleizdaje in obsojen na smrt. Prek Avstrije je emigriral v Argentino, kjer je tudi umrl. O njegovem povojnem življenju v Južni Ameriki ni veliko znanega.

Ferdinand Hartner je večino svojega življenja posvetil politiki in gospodarstvu. Njegovo delovanje na obeh področjih je velikokrat temeljilo na špekulacijah. O tem priča njegov odkup veleposestva in gradu pri Gradu na Goričkem, kjer se je vsilil za sekvestra (začasnega upravitelja). Pokupil je veliko starega veleposestniškega gozda in les izvažal na vzhod, v države Levanta (območje vzhodnega Sredozemlja). Gozdovi so bili po nekaj letih povsem izropani. Goličave, kjer so posekali gozdove, je za visoko ceno prodajal lokalnemu prebivalstvu kot prvovrstna kmetijska zemljišča. Na ta račun si je leta 1943 tudi priimek spremenil v Lindvay, kar pomeni lendavski. Prav tako je bil lastnik  palače v okolici Salzburga in opekarne v Murski Soboti. Za svoje posle je črpal denar iz Prekmurske banke, ki jo je prek dobrih zvez z osrednjimi jugoslovanskimi bankami v Beogradu in Zagrebu ustanovil njegov očim Geza Hartner. V politiki in gospodarstvu je Ferdinand veljal za spretnega govorca in demagoga, o čemer priča znani prekmurski duhovnik in narodnokulturni delavec Ivan Jerič: »Znal se je spretno pretvarjati in obračati plašč po vetru. Ko je v Murski Soboti potekal prekmurski teden, je kot mursko-soboški župan pozdravil bana z naslednjimi besedami: ʹIzredno sem vesel, da lahko kot slovenski župan slovenske Murske Sobote v naši sredi pozdravim blagorodnega gospoda bana Slovenije!ʹ Takoj po okupaciji je bil imenovan za državnega poslanca soboškega okraja.«  Že pred vojno naj bi bil osumljen tudi vohunjenja v korist Madžarske.

Med madžarsko zasedbo je postal glavni urednik soboškega madžarskega tednika Muraszombat és Vidéke (Murska Sobota in okolica), ki je začel izhajati leta 1941. V štirih letih, do 1945, je izšlo 32 številk, vsaka v obsegu šestih strani. Tednik je bil pisan v madžarskem jeziku in prekmurskem narečju z madžarskim črkopisom. Bil je namenjen širjenju madžarske miselnosti v zasedenem Prekmurju. Poudarjal je revizijo zgodovine, širil staro »vendsko teorijo« o Prekmurcih in se zavzemal za odločen boj proti domačim komunističnim aktivistom. Za potrebe oblasti je leta 1941 postal predsednik ponovno obujenega društva Vendvidéki magyar közmüvelődési egyesület (Madžarsko kulturno društvo za Vendsko krajino – VMKE), ki je združevalo domačo madžarsko čutečo inteligenco in druge člane (obrtnike, trgovce, učitelje, uradnike itd.). Društvo se je zavzemalo za priključitev Prekmurja k Madžarski.

V Hartnerjevi vili, ki so jo zaplenile povojne oblasti, je bil dolga leta, vse do leta 2004, sedež Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota.

Leta 2016 je bilo Hartnerjevo premoženje znova vrnjeno dedičem.