HAJNRIHAR, Zdravko

Rodil se je 3. januarja 1924 očetu Janezu (1897) in materi Jožefi (1894), roj. Zupan. Njegova dijaška leta v Kranju sta prekinili vojna in nemška okupacija, zato je gimnazijo nadaljeval v Beljaku in jo končal v Ljubljani. Po opravljeni maturi je kot dvanajsti bogoslovec vstopil v bogoslovje. V četrtem letniku bogoslovja je zbolel za tuberkulozo in se pol leta zdravil na Golniku. Medtem je OZNA od očeta zahtevala, naj ga vzame iz semenišča. Oče se je izgovarjal, da je sin polnoleten. Zaprli so ga in obsodili na štiri leta strogega zapora, izgon iz domačega kraja in zaplembo premoženja. Kasneje so polovico premoženja očetu vrnili, polovico pa prepisali na mamo. Očeta so po enem letu, avgusta 1950, izpustili, saj se je izkazalo, da je bila obsodba krivična. Zdravko Hajnrihar se je v tem času toliko pozdravil, da je lahko zapustil bolnišnico na Golniku. Občasno je hodil v Ljubljano na predavanja. Škof Vovk ga je pri tem zelo podpiral.

Januarja 1951, na leto posvetitve, se je lahko udeležil duhovnih vaj. OZNA mu ni dovolila zapustiti Ljubljane, zato je imel novo mašo (29.07.1951) kar v stolnici. V Ribnem je ob celodnevnem čaščenju, 17. avgusta 1951, prvič maševal v rojstni fari. Imenovan je bil za kaplana v Kočevju, vendar so ga po sedemnajstih dneh prebivalci iz Kočevja izgnali. Po prošnjah škofa Vovka na notranjem ministrstvu je po letu dni postal kaplan in kasneje župnik na Jesenicah. Zgradil je župnišče ob cerkvi. Veliko pozornosti je namenil otrokom, bolnim in ostarelim; obiskoval je bolnišnico in dom za ostarele. Marca 2007 so na Jesenicah v njegov spomin odkrili spominsko ploščo. Kasneje (15.8.1991) je postal duhovni pomočnik v Radovljici, kjer je pomagal pri pastoralnem delu. Zlato mašo je obhajal leta 2001 v jeseniški župniji. Nekdanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode mu je ob zlati maši podelil naslov častnega kanonika ljubljanskega kapitlja.