HADROVICS, László

Oče Elek Hadrovics je bil matičar v Lendavi, mama Berta Kolonics je bila hrvaškega rodu. Osnovno šolo je končal v Lendavi. Po koncu prve svetovne vojne je družina nekaj časa živela v Lentiju, zatem v Keszthelyju. Nižjo gimnazijo je končal v Kőszegu, nato pa je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Keszthelyju, kjer je leta 1929 maturiral. Študij je nadaljeval na Oddelku za madžarski, latinski in nemški jezik na Filozofski fakulteti Péter Pázmány v Budimpešti. Tu je postal član Eötvösijevega Kolegija. Med študijem je opustil nemški jezik in se preusmeril na slavistiko ter hrvaško književnost. Zasebno se je učil tudi ruščino. Leta 1934 je diplomiral in pridobil naziv profesor madžarskega in latinskega jezika.
Leto kasneje je doktoriral iz madžarske lingvistike in slavistike z disertacijo Muraköz helynevei (Krajevna imena v Medjimurju). Kot član ustanove Collegium Hungaricum je bil leta 1935 v Berlinu, kjer je želel še naprej študirati slavistiko. Zaradi bolezni pa se je vrnil na Madžarsko in se zaposlil kot bibliotekar v Univerzitetni knjižnici v Budimpešti (1937-1940). Hkrati je bil izvoljen za asistenta na Katedri za slovanske jezike. Delal še na Inštitutu za madžarske zgodovinske znanosti (1941-1947), na Vzhodnoevropskem znanstvenem inštitutu (1947-1949), in na novo ustanovljenem Znanstvenem inštitutu Pál Teleki kot referent za južnoslovanske zadeve. V šolskem letu 1942/43 je predaval še slovansko filologijo na Univerzi v Szegedu, leta 1942 pa bil imenovan za profesorja hrvaške literarne zgodovine na Univerzi v Budimpešti. Od leta 1951 je bil docent na Katedri za slovanske jezike Filozofski fakulteti Eötvös Lóránd v Budimpešti, od leta 1954 do upokojitve leta 1974 pa je bil redni profesor. Poučeval je južnoslovansko filologijo in slavistiko, med letoma 1965 – 1974 je bil vodja Katedre za slovanske jezike.
Raziskoval je madžarsko in južnoslovansko kulturno zgodovino, ter hrvaško in madžarsko jezikovno zgodovino in jezikovne stike. Strokovne in znanstvene članke s področja filologije je objavljal v domačih in tujih revijah. Dolga leta je bil je urednik časopisa Studia Slavica (1966-1985), nato pa član uredniškega odbora (1986–1997).
Bil je avtor več rusko-madžarskih ter srbohrvaško-madžarskih slovarjev (in obratno), ki so doživeli več izdaj. Od leta 1970 je bil redni član Madžarske akademije znanosti in umetnosti, kasneje pa so ga izvolili tudi za člana Hrvaške akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu. Leta 1974 je bil izbran še za člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti in leta 1985 za člana Vojvodinske akademije znanosti in umetnosti.
Leta 1996 je svojo bogato zasebno knjižno in časopisno zbirko s področja lingvistike in filologije podaril Katedri za slovansko filologijo Univerze Savaria v Szombathelyju. Zadnje leto življenja je z ženo Gabriello Szép bival v domu starejših v Solymárju. Pokopan je na pokopališču Farkasréti v Budimpešti. Na rojstni hiši v Lendavi (današnja Kranjčeva ulica) so 22. septembra 2001 odkrili dvojezično spominsko ploščo.