GREGORIN, Miro

Miro Gregorin se je rodil 29. decembra 1913 v Ljubljani. Zgodaj je izgubil mamo, zato sta z bratom živela pri teti, dokler se ni oče vrnil iz vojnega ujetništva. Ker je ta izguba prizadela vso družino, se otroških let ni prav rad spominjal. Oče se je ukvarjal s podobarstvom in rezbarstvom, Miro pa je že zgodaj začel kazati zanimanje predvsem za slikanje in petje.
Vpisal se je v glasbeno šolo Sloga in pel v Akademskem pevskem zboru, med leti 1934 in 1939 celo kot solist. Skupaj z Lovšetom, Svetkom in Jurjevičem je pel tudi v kvartetu. Leta 1941 se je v ljubljanski Operi udeležil tekmovanja mladih pevcev in še istega leta postal član opernega zbora. V naslednjih letih je zraven zborovskega petja pel še manjše solistične vloge v operetah in operah ter v letu 1944 postal operni solist. Naslednje leto je sodeloval z različnimi vokalnimi skupinami, s katerimi so tudi snemali plošče. Na povabilo Antona Neffata se je preselil v Maribor. Kot operni solist se je priključil ansamblu Opere v ponovno ustanovljenem Slovenskem narodnem gledališču. Nekaj časa je sodeloval tudi s harmonikarjem Vinkom Drčarjem, s katerim sta izvajala predvsem narodne pesmi in v živo nastopala na Radiu Maribor.
Kmalu po prihodu v štajersko prestolnico je postal eden izmed nosilcev opernega repertoarja. Občinstvo in kritiki so ga občudovali predvsem zaradi igralsko pevske usklajenosti. Dobro se je znašel tako v demonskih kot komičnih vlogah, sicer pa je s svojim temnim glasom oblikoval baritonske, basbaritonske in basovske vloge. Leta 1955 je v želji, da še izboljša svoj glas, v Gradcu študiral solopetje.
Sam je menil, da je vrhunec kariere doživel z vlogo povodnega moža v Dvořakovi Rusalki, kot eno izmed najljubših pa je izpostavljal vlogo kneza Igorja v istoimenski Borodinovi operi. Prav tako je pel v operi Aida, ki je postala ena najboljših v zgodovini mariborske Opere, in v operi Šola za žene, ki je postala prva opera, ki je potekala v živo iz ljubljanskega televizijskega studia. Med eno njegovih najbolje odpetih vlog štejemo še Mefista v Faustu.
Z mariborsko Opero je veliko gostoval, dobival pa je tudi ponudbe za stalne angažmaje iz tujih opernih hiš. Te je vselej zavrnil in ostajal zvest Mariboru, kjer je imel družino.
Dosegal ni samo opernih vrhov, temveč tudi planinske. Z bratom Janezom med alpinisti slovita po tem, da sta preplezala kar nekaj prvenstvenih smeri v Kamniško-Savinjskih Alpah. Tudi slikal je rad, akvarele s krajinskimi motivi še danes hranijo njegovi potomci.
Od mariborske Opere se je sicer uradno poslovil z upokojitvijo leta 1969, a je v naslednjih letih še večkrat pel na odrih obeh slovenskih Oper. Skupno se je na odru pojavil nekaj tisočkrat, v dvainosemdesetih vlogah in petinšestdesetih različnih delih. Leta 1979 je še sodeloval v postavitvi Parmove opere Zlatorog, a to je bil njegov zadnji nastop. Kasneje se je z družino umaknil v Vaše pri Medvodah.
Nekdanji prvak mariborske Opere je umrl v Ljubljani, v štiriindevetdesetem letu.