GORUP PL. SLAVINJSKI, Josip

Rodil se je v Slavini pri Postojni staršema Matevžu in Mariji, roj. Kalister. Gimnazijo je naprej obiskoval v Gorici nato pa v Ljubljani, kjer je leta 1854 tudi maturiral. Po očetovi smrti ga je denarno podprl bogati stric Janez Kalister iz Trsta, z upanjem, da se bo po končanem šolanju pri njem zaposlil, kar se je tudi zgodilo. Leta 1862 je postal glavni prokurist in je vodil izgradnjo železniške proge Maribor—Celovec. Po smrti strica leta 1864 je prevzel vodenje podjetja Kalister & dediči. Gorup se je takrat znašel med odborniki slovenske Narodne čitalnice v Trstu.
Leta 1876 se je G. razšel z bratrancem Francem Kalistrom in je na Reki ustanovil lastno podjetje. Zgodaj je zaslutil pomen mesta Reke za povezavo Madžarske z morjem. Kupil si je zemljišče na Mlaki (danes Podpinjol), in tam začel 1874 zidati družinsko vilo. Na Rivi, glavni promenadi ob morju, je zgradil velikanski Grand Hotel Europa, ki je še danes simbol Reke. Zelo je cenil vse vrste likovne umetnosti pa tudi arhitekturne dosežke, kar je upošteval tudi pri opremljanju poslopij, ki jih je zgradil. Leta 1897 je hotel Evropa prodal podjetniku Florijanu Rossbacherju.
Sčasoma je postal eden najbogatejših Slovencev in je po nekaterih ocenah najbogatejši Slovenec vseh časov. Zaradi uspehov na finančnem področju mu je sčasoma uspelo uvrstiti se v sam vrh poslovnega sveta tedanje Avstro-Ogrske. V domačih in mednarodnih finačnih krogih je užival velik ugled, zato so ga v svoja vodstva volila številna podjetja, zlasti tista z Reke. Tako je bil podpredsednik Ogrsko-hrvatske parobrodne družbe, ravnatelj Hrvatske štedionice i banke ter Banca Fiumana, upravni svetnik društva Società fiumana del Dock ter glavni delničar avstrijskega Lloyda in Ungaro Croate.
Pozneje pa s sinovoma tudi delničar znanih ladjarskih združenj in lastnik ladij. Z ladjarstvom so se ukvarjali na Malem Lošinju, na Reki in v Trstu. Kot član konzorcija društva Sigismunda Kopajtića Antunova je bil lastnik ladje na vijak Rečina z 2355 tonami nosilnosti in 20 člani posadke. Leta 1905 je Gorup, tedaj že znan kot eden največjih lastnikov ladij, začel v Izoli pripravljati teren za ladjedelnico, kjer bi gradili manjše ladje za obalno plovbo.
Bil je najbogatejši prebivalec Reke. Meščani Reke so ga zaradi njegovega bogastva klicali tudi slovenski Rothschild (bogata bankirska družina nemškega porekla). Njegovo premoženje je bilo v premičninah in nepremičninah vredno 40 milijonov avstrijskih kron. Bil je lastnik hiš in zemljišč na Reki, v Trstu, Miljah, Ljubljani, Opatiji in drugod. V Ljubljani je imel v lasti premoženje v predmestju Gradišče, Rimski in Gorupovi ulici in v Kapucinskem predmestju.
Gorup bil tudi med ustanovitelji predilnice v Ajdovščini in Kranjske stavbne družbe v Ljubljani. Domoljubno se je priključil slovenskim in slovanskim gospodarstvenikom v Avsto-Ogrski, ki so se hoteli gospodarsko postaviti na lastne noge, da bi tako ublažili velikonemške pritiske na Slovence. Tako je bil eden od poverjenikov češke banke Slavije, ki je želela združiti vse slovansko zavarovalno bančništvo. Sodeloval je tudi pri neuspelem poskusu ustanovitve Ljubljanske občne banke, Ljubljanska kreditna banka pa je nastala pod njegovim posrednim vplivom.
Od leta 1889 do 1891 je bil poslanec v Deželnem zboru Kranjske, kjer je zastopal volilne okraje Postojna, Vrhnika in Lož. Bil je tudi član finančnega odseka, odseka za državno Hipotekarno banko in odseka za dolenjsko železnico.
Kot mecen in dobrotnik je podpiral veliko ljudi, posebej vnet pa je bil za izobraževanje mladine. Podpiral je dijake in študente pod okriljem kluba Radogoj, ki ga je ustanovil sam, še zlasti pa je bil naklonjen izobraževanju deklet. Tako je v Ljubljani podprl ustanovitev dekliškega liceja, kupil je zemljišče in ga podaril mestu, nato pa še finančno podprl gradnjo. Licej so zgradili po načrtih slovenskega arhitekta Maksa Fabianija. Zgradba, znana pod imenom Mladika, je danes sedež slovenskega zunanjega ministrstva, na njej pa lahko še danes najdemo Gorupov grb.

Prvi štipendijski sklad za ljubljanske dijake in dijakinje pa je ustanovil leta 1888. Z glavnico 30.000 goldinarjev je ustanovil tudi sklad, ki je podpiral slovenske študente na trgovskih akademijah v Gradcu, Pragi in na pomorski akademiji v Trstu. V rojstni vasi je dal zgraditi novo osnovno šolo in ustanoviti sklade za živinorejce slavinske občine. Štipendiral je tudi hrvaške študente in dijake.
Skupaj je Ljubljani poklonil 300.000 kron, zato je bil leta 1888 razglašen za častnega meščana. Po ljubljanskem potresu leta 1895 je ob Rimski cesti zgradil za uradnike 4 velike stanovanjske stavbe.
Zaradi svoje dobrodelnosti in mecenstva, je bil za častnega občana proglašen kar v 53 mestih in občinah, 22 književnih, dobrodelnih in drugih društev pa ga je razglasilo za častnega člana. Tudi Avstro-Ogrska mu je podarila priznanje, saj ga je cesar leta 1898 odlikoval z viteškim križcem reda Franca Jožefa in ga leta 1903 povzdignil v dedni viteški stan, dobil je pravico do uporabe naziva de Slavinski oz. plemeniti Slavinski.
Podpiral je tudi pesnika Simona Gregorčiča. Za prvi zvezek njegovih Poezij mu je izplačal honorar v višini 6000 kron, drugi in tretji zvezek pa je založil in plačal 3000 kron honorarja. S tem denarjem se je Gregorčič znebil dolgov in kupil posestvo na Gradišču. V znak hvaležnosti je Gorupu pesnik posvetil dve svoji pesmi.
Umrl je 25. aprila 1912 na Reki. Njegovega pogreba se je udeležila množica ljudi in veljakov iz vse Avstro-Ogrske. Njegova družinska grobnica na reškem pokopališču Kozala je razglašena kot kulturna dediščina in je turistična znamenitost mesta.
Gorup jo je dal zgraditi potem, ko je dve leti po zadnjem porodu umrla njegova prva žena Ana in mu zapustila osem mladoletnih otrok. Užaloščeni soprog je načrt veličastne grobnice zaupal v Benetkah in Firencah šolanemu hrvaškemu kiparju Ivanu Rendiću. Grobnica, ki visoka je kar osem metrov, krasi pa jo kapela s kupolo v neoromanskem in bizantinskem slogu. V kapeli nad oltarno mizo je figuralni relief s pretresljivo upodobitvijo ločitve očeta in osmih otrok od matere, ki jo dva angela nosita v nebo.
Hribar, A.: Josip Gorup in njegova rodbina, v: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 58, Ljubljana 2010, str. 111-156.