GOLOGRANC, Konrad

Konrad Gologranc je predstavnik družine gradbenih podjetnikov, ki je v Celju zgradila več javnih in zasebnih stavb. Že njegov oče Ferdinand, ki izhaja iz okolice Vojnika, je zgradil Narodni dom, Sokolski dom ter več meščanskih hiš na Cankarjevi ulici, na Mariborski cesti pa leta 1893 tudi nadstropno hišo za svojo družino.

Družinsko tradicijo je po Ferdinandu nadaljeval sin Konrad, ki je – tako kot njegov oče – tudi sam zgradil več hiš na Mariborski cesti, okoliško šolo (danes I. osnovno šolo), proizvodno halo tovarne emajlirane posode, stanovanjski vili za Westnove inženirje in uradnike ter stanovanja za delavce v Gaberju, leta 1926 pa je renoviral blagovnico Stermecki. Njegovo najbolj znano delo je verjetno izgradnja Ljudske posojilnice na Vodnikovi ulici. Monumentalno stavbo Ljudske posojilnice, katoliške posvetne ustanove, je Plečnik kot paralelo ljubljanski Vzajemni zasnoval z idejo, da bi dal mestu ob še vedno prevladujočih historičnih palačah, ki so nastale kot simboli močne navzočnosti Nemcev v Celju, sodoben videz, z njenimi gabariti pa je določil tudi merilo za pozidavo njene neposredne okolice. Stavba je bila zgrajena za dejavnosti banke, trgovine in stanovanj, imela pa je tudi gledališko dvorano. Z mislijo na lokalne gospodarske koristi so zidavo zaupali celjskemu gradbenemu podjetju Konrada Gologranca.
Podjetniški duh je torej preveval več generacij. Konrad je imel okoli 80 redno in do 250 sezonsko zaposlenih. Ob stanovanjski hiši so stale pisarne in provizorij za obrt, za hišo pa tudi hlev za živino. Gologranc je večino dela opravljal na terenu; gradil je hiše za naročnike oziroma za trg, s posamezniki pa je imel letne pogodbe o vzdrževanju hiš, med drugim tudi z Westnom.

V družini Konrada Gologranca, ki je živela v visokem pritličju, je bilo pet otrok. V nadstropju so v enem stanovanju živeli ženini starši, drugo pa so oddajali. Osrednje mesto v družini je pripadalo ženi Marici, ki je skrbela za družino in okoli 28 ha veliko posestvo (gozdovi, kmetijske površine v Gaberju, na Golovcu, v Medlogu, Trnovljah, njihov je bil Sončni park). Tudi vzgoja otrok je bila na ženinih ramenih, očetova skrb je bila skrb za podjetje. Ob nedeljah se je družina pogosto zapeljala s konjsko vprego na obisk k sorodnikom v Vojnik ali pa na Blagovno. Konrad je sicer nameraval kupiti avto, a so tik pred drugo vojno raje investirali v gostilno in posestvo s sadovnjakom na Gornjem trgu v Šentjurju.

Konrad Gologranc je bil aktiven tudi v političnem in društvenem življenju: na občini, pri gasilcih – od leta 1930 je bil predsednik celjske gasilske župe –, v cerkvi ter v raznih gospodarskih ustanovah in združenjih.

Leta 1941 so Golograncu nacisti zaplenili premoženje, njega pa z družino izgnali v Srbijo. Po vojni ga je doletela nacionalizacija posestva in obrti. Tako je z 59 leti moral v službo – na celjski občini je delal kot gradbeni inšpektor in sodni izvedenec za gradbeno stroko.