Leta 1822 je končal študij filozofije in bogoslovja v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1821. Med leti 1822-25 je bil kaplan na Brdu. Med leti 1825-28 je bil v Avguštineju na Dunaju, kjer je študiral bogoslovje. Doktoriral je leta 1828.
Nato je bil kaplan pri Devici Mariji v Polju. Med leti 1829-36 je bil profesor dogmatike v Ljubljani in vicerektor semenišča. Leta 1836 je bil imenovan za gubernialnega svetnika pri vladi v Trstu. Vodil je oddelek za cerkvene in šolske zadeve. Leta 1845 je bil premeščen na Dunaj. Postal je svetnik dvorne komisije in referent za javne šole. Med leti 1848-54 je bil svetnik v prosvetnem ministrstvu. V tem času je dobil naslov infulirani opat Peturski. Po letu 1850 je dal postaviti novo mestno ubožnico ob današnji Gubčevi poti v Radovljici. Leta 1854 ga je cesar imenoval za knezoškofa v Gorici. V Gorici je ustanovil malo semenišče Andreaneum (ime je dobilo po njem). Delovati je začelo leta 1857. Ustanovil je 20 novih župnij in vikariatov. V škofijo je pripeljal jezuite in šolske sestre Monte di Pieta. Pospeševal je duhovniško izobrazbo. Uvedel je letne duhovne vaje za duhovnike. Bil je škofijski cenzor v Ljubljani. Opraviti je imel s Prešernovimi pesmimi, a pesniku ni delal težav. Ves čas je bil naklonjen tudi Simonu Gregorčiču. Po letu 1861 je bil kot virilist član goriškega deželnega zbora. Leta 1863 je postal častni član slovenske čitalnice v Gorici. Na zasedanju deželnega zbora leta 1865 je s svojim glasom pripomogel k sprejetju spremembe volilnega reda za Goriško. V letih 1869-70 se je udeležil vatikanskega koncila, a se je zaradi bolezni vrnil v Gorico. Leta 1871 je proglasil koncilske sklepe. Leta 1874 je z goriškimi semeniškimi profesorji začel izdajati škofijski list v latinskem jeziku Folium periodicum.
S svojim življenjskim delom je veliko pripomogel k razvoju slovenskega šolstva. Vseskozi si je prizadeval za izboljšanje položaja Slovencev na Goriškem. To mu je zamerila tudi dunajska vlada, saj mu je očitala, da slovenski duhovščini pušča pri narodnostni usmerjenosti in narodnem delovanju preveč svobode. Še kot profesor v Ljubljani je Gollmayer prevedel in s kratkimi razlagami izdal Sv. pismo Nove zaveze. Rokopis so pregledali Jožef Burger, Blaž Potočnik in Jurij Zupan. Drugi del je ostal v rokopisu.
Sv. pismo Nove zaveze. Prvi del: Sveti Evangeliji, Ljubljana 1834
Slovenski biografski leksikon, 1. knjiga, Ljubljana 1925-32
Osebnosti, od A do L, Ljubljana 2008
Enciklopedija Slovenije, 3. zvezek, Ljubljana 1989
J. Sinobad: Dežela, kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine, Ljubljana 1998, str. 152, 177, 220
