GODINA, Jožef

Bil je starejši brat pisatelja Ferda Godine. Gimnazijo v slovenskem jeziku je obiskoval v Šentvidu v Ljubljani. Kot vojak Avstro-ogrske vojske se je bojeval na ruski in italijanski fronti. Konec leta 1918 se je v pridružil vojakom generala Maistra ter z njihovo pomočjo na lastno pobudo prišel v svojo rojstno vas. To dejanje je danes med zgodovinarji obveljalo kot prvo izmed dejanj, s katerimi je Slovenska krajina nekaj mesecev kasneje postala del Jugoslavije in pokrajina ni več spadala pod Madžarsko. Vojaške aktivnosti so nadaljevali v Murski Soboti. Ker pa so se v prvih mesecih po koncu prve svetovne vojne nove meje šele nakazovale, so jih Madžari zajeli in obsodili. Najprej naj bi jih ustrelili kar v Murski Soboti, nato pa jim je grozila smrt v zaporih v Szombathelyju. Ko jim je nazadnje le uspelo pobegniti, se je Jožef Godina v zahvalo Bogu odločil za študij bogoslovja. A najprej se je posvetil rojakom. Maja 1919, ko je že potekala mirovna konferenca v Parizu, je skupaj z drugimi vojaki legionarji (prekmurskimi prostovoljci) še enkrat skušal vojaško zasesti Prekmurje. Bil je tudi eden izmed sopodpisnikov memoranduma (uradne utemeljitve zahtev) Slovencev v Prekmurju, ki ga je sestavil duhovnik dr. Matija Slavič. Z njim so duhovniki ter drugi izobraženci izrazili jasno željo vseh prebivalcev Slovenske krajine po pripadnosti Slovencem in takratni Jugoslaviji. Vse do avgusta 1919 je sodeloval z diplomati, dokler ni bil položaj Prekmurja dokončno urejen.
Po maturi v Ljubljani je vstopil med lazariste. Bogoslovje je doštudiral v Ljubljani in bil leta 1925 posvečen v duhovnika. Drugo svetovno vojno je dočakal kot duhovnik na Jesenicah. Ob nemški zasedbi se je moral kot begunec umakniti. Nastanil se je v Ljubljani, ki je bila pod italijansko oblastjo. Po kapitulaciji Italije je odšel v Rim, kjer je ostal do konca vojne. V Jugoslavijo se ni več vrnil, saj se je zoper njega leta 1946 v Ljubljani začel montirani proces, na katerem so ga v odsotnosti obsodili na štiri leta prisilnega dela. Sprva je deloval karitativno po različnih begunskih taboriščih, leta 1948 pa je odšel v ZDA, kjer je v državah Ohio in Michigan spet deloval na karitativnem področju, predvsem med tamkajšnjimi Slovenci. Po upokojitvi leta 1969 se je vrnil, vendar ne v svojo rodno državo, temveč na avstrijsko Koroško. Tu je bival do smrti in še naprej deloval karitativno. Najprej je lahko obiskoval tudi rojake v Sloveniji, kasneje pa mu takratna slovenska oblast obiskov ni več dovolila. Umrl je v bolnišnici v Gradcu, pokopali pa so ga na pokopališču v Pliberku.

Leta 2011 so na pobudo nečakinje Karoline Dragice Godina njegove posmrtne ostanke prenesli na pokopališče na Dolnji Bistrici, kar je bila njegova želja. Prav tako na pobudo nečakinje je Zveza društev generala Maistra dve leti kasneje na Godinovi domačiji odkrila spominsko ploščo ter uredila spominsko sobo. Čeprav danes vlogo duhovnika Jožefa Godine v dogodkih ob koncu prve svetovne vojne viri interpretirajo različno, je tudi on prav gotovo ena izmed osebnosti, ki so v tistem času upali in verjeli v trdno povezanost prebivalcev Slovenske krajine z ostalimi Slovenci ter si za njo prizadevali s svojim neposrednim delovanjem.