GODINA, Franc

V življenju ostaja zvest misli iz pesmi “Življenje ni praznik” Simona Gregorčiča: »Dolžan ni samó, kar veléva mu stan,
kar môre, tó móž je storiti dolžán!«

Rodil se je kot Frančišek, sin Marije, roj. Gostiša, in Janeza Godine, krojača in člana sokolskega društva. Rodbina Godina je v Gornjem Logatcu prisotna že vsaj od 18. stoletja. Otroštvo je preživel na Taboru v Gornjem Logatcu, osnovno šolo pa je začel obiskovati v času vojne. Zaključil je pet razredov osnovne šole in tri razrede nižje gimnazije, vse to ob vsakodnevnem delu na domači kmetiji. Kot mladenič se je posvetil sečnji in spravilu lesa ter si dodatno zaslužil z nabiranjem jelovih storžev z dvajset ali več metrov visokih dreves in jih prodajal destilarni. Prav kmečko delo in nabiranje storžev naj bi mu utrdilo moč in razvilo spretnost, kar se je pozneje odražalo pri telovadbi.

Po opravljenem sprejemnem izpitu se je vpisal na Poljansko gimnazijo, kjer je leta 1955 maturiral. Po maturi je okleval med študijem športa in gozdarstva, saj je bil šport že takrat pomemben del njegovega življenja.  Vseeno je nadaljeval kot študent Biotehniške fakultete, kjer je doštudiral kot dipl. ing. gozdarstva. Že med študijem gozdarstva, leta 1961, po končanem devetem semestru na Biotehniški fakulteti, ga je direktor Petkovšek povabil, da se v Kombinatu lesne industrije (KLI) Logatec zaposli kot tehnolog. Med drugim je izdelal tehnološke načrte za tovarno rolet, med delom pa je tudi diplomiral 28. junija 1962.

Po odsluženem vojaškem roku v šoli za rezervne oficirje se je leta 1964 zaposlil v svoji stroki kot referent za gojenje gozdov na Gozdnem gospodarstvu (GG) Ljubljana. V njihovi enoti, Gozdnem obratu Ravnik v Logatcu, je delal 8 let. Veš čas je bil sindikalno in družbenopolitično aktiven. Leta 1972 je bil imenovan na najvišjo funkcijo, ki jo je v obdobju Jugoslavije po letu 1945 dosegel kdo iz Logatca. V Beogradu je štiri leta (1. 9. 1972-30. 9. 1976) kot zastopnik Slovenije opravljal delo sekretarja Sindikata industrije in rudarstva Jugoslavije. Izdelal je tudi projekt za boljše delo gozdnih delavcev. Po vrnitvi iz Beograda je postal direktor Centra za delitev dohodka in osebnih dohodkov pri Zvezi sindikatov Slovenije, kjer je bil zaposlen dve leti. Na željo Gospodarske zbornice Slovenije je na šoli za vodilne kadre v gospodarstvu v Škofji Loki in na Brdu pri Kranju predaval slovenskim direktorjem.

Leta 1978 je bil izvoljen za predsednika Skupščine Občine Logatec (funkcija, enaka sedanji funkciji župana) in v njegovem mandatu se je Občina Logatec razvila in napredovala. V štiriletnem mandatu je vodil tudi odbor za gradnjo šolskih in vzgojno-varstvenih objektov. Leta 1979 se je bil zgrajen moderen kompleks med Tržaško cesto in Poštnim vrtom, kjer je do 2. junija 2025 domovala trgovina Mercator, poleg nje Državna založba Slovenije in Ljubljanska banka. Godina je organiziral samoprispevek, s pomočjo katerega so zgradili novi šoli v Hotedršici in na Medvedjem Brdu, vrtca v Logatcu in Rovtah, prizidek k Osnovni šoli Tabor ter obnovili šoli v Lazah in Rovtah. Občina Logatec je v tistem času asfaltirala makadamski cesti do Rovt in Laz in sofinancirala gradnjo stanovanjskih blokov. Franc Godina je bil pobudnik za pobratenje z zamejsko Občino Repentabor. S takratnim županom, dr. Paulom Coljo, sta 20. marca 1982 slavnostno podpisala Listino o prijateljskem sodelovanju, ki je pomenila pobratimstvo s to zamejsko občino na podlagi dejstva, da je tam pokopan Franc Nemgar, po rodu iz Laz pri Logatcu; komandant XVIII. slovenske narodnoosvobodilne udarna brigade »Bazoviška«, ki je padel na Opčinah, 2. maja 1945, v sklepnih bojih za  osvoboditev Trsta. S podpisom listine sta župana postavila temelj za sodelovanje med občinama, ki se še vedno odraža na področju kulture, športa, sodelovanja med mladimi, na področju humanitarnosti in pri ohranjanju slovenske zavesti na obeh straneh meje.

K svojim kariernim začetkom se je vrnil avgusta leta 1981, ko je postal direktor podjetja KLI Logatec in ga vodil sedem let. Prvi projekt je bila nova glavna poslovna stavba s kuhinjo in jedilnico. V tem času pa so postavili tudi novo stavbo za izdelavo drobnega pohištva in ustanovili tovarno za izdelavo lesno-obdelovalnih strojev Detel. Financirali so tudi izgradnjo podzemnega podhoda pod železnico in sedanje povezovalno cesto, ki so jo tudi osvetlili. Ker je bil celoten kompleks makadamski, so asfaltirali tudi vse ceste na območju tovarne. V tovarni je bilo v tistem času zaposlenih 1350 delavcev. V času direktorovanja na KLI-ju je bil Franc Godina tudi predsednik slovenskega združenja Les, kjer se je skupaj z Lesnino in Slovenijalesom zavzemal za ustrezno prilagajanje cen končnih proizvodov v Ameriki. KLI je v takrat veliko izvažal v Ameriko in Avstralijo. Pod njegovim vodstvom je KLI Logatec postal prvo lesno industrijsko podjetje v Sloveniji. Zato je s težkim srcem gledal katastrofalno uničenje tovarne v “samostojni” Sloveniji. Po odhodu s KLI-ja je bil dve leti podpredsednik uprave SOZD Slovenijalesa. Od leta 1990 do upokojitve pa je bil 9 let direktor tujega podjetja CMS, ki je izdelovalo numerično-krmiljene stroje za večino slovenske lesne industrije.

Tudi kot upokojenec je ostal aktiven v logaški politiki in bil več mandatov član občinskega sveta. Skupaj s svetnikom Damijanom Petrovčičem sta uspela s pobudo za pričetek gradnje Doma starejših Logatec. Aktivno se je vključil tudi v delovanje Kabelske televizije Logatec , saj je bil več mandatov predsednik upravnega odbora KaTV Logatec. Godina je bil predsednik sveta Knjižnice Logatec od 25. 2. 2004-19. 5. 2008, član sveta Knjižnice Logatec pa od 29. 8. 2002-25. 2. 2004  in od 26. 5. 2008-28. 12. 2011.

Politična kariera

Že med študijem je leta 1957 bolj slučajno kot ne postal član Komunistične partije Slovenije (okt. 1966 preimenovano v Zvezo komunistov Slovenije).  29. februarja 1972 je bil v Logatcu izvoljen za delegata v skupščini Socialistične republike Slovenije. V Beogradu je v letih od 1972 do 1976 kot zastopnik Socialistične republike (SR) Slovenije opravljal delo sekretarja Sindikata industrije in rudarstva Jugoslavije. Leta 1978 je bil izvoljen za člana Družbenopolitičnega zbora Skupščine Občine Logatec. V istem letu je bil izvoljen za predsednika Skupščine Občine Logatec (funkcija, enaka sedanji funkciji župana). Občino Logatec je vodil do leta 1981. Član Liberalne demokracije Slovenije (LDS) je postal leta 1996. Na njeni listi je bil med letoma 1998 in 2010 izvoljen za občinskega svetnika. Tudi kot upokojenec je ostal aktiven v logaški politiki. Skupaj s svetnikom Damijanom Petrovčičem sta uspela s pobudo za pričetek gradnje Doma starejših Logatec. Aktivno se je vključil tudi v delovanje Kabelske televizije Logatec , saj je bil več mandatov predsednik upravnega odbora KaTV Logatec. Godina je bil predsednik sveta Knjižnice Logatec od 25. 2. 2004-19. 5. 2008, član sveta Knjižnice Logatec pa od 29. 8. 2002-25. 2. 2004  in od 26. 5. 2008-28. 12. 2011.

Šport in lov

Njegova športna pot se je začela v Gornjem Logatcu pri Telovadnem društvu Partizan (TVD Partizan), kjer je vadil orodno telovadbo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil načelnik tega društva in vodil telovadno vrsto mladih in starejših fantov. V tem času so telovadci pod vodstvom Godine večkrat sodelovali na slavnostnih paradah v Logatcu (npr. za 1. maj). V času gimnazijskih dni je rad orodno telovadil na Taboru v Ljubljani, kjer jih je učil olimpionik profesor Karol Janež. Na tekmovanju srednješolcev se je takrat spoznal tudi z Mirom Cerarjem, kasnejšim nosilcem olimpijskih medalj, s katerim še danes prijateljujeta. Na njegovo pobudo in po njegovem načrtu so s pomočjo prostovoljnega dela članov društva naredili prvo košarkarsko igrišče pred Osnovno šolo Tabor, kar je pripomoglo k popularizaciji košarke v kraju. V veliki meri je pomagal pri gradnji 50-metrske skakalnice na Sekirici. Tako se je uresničila dolgoletna želja krajanov po večji skakalnici, kar je pripomoglo k razvoju skakalnega športa v Logatcu. Bil je tudi aktiven smučar in 10. marca 1963 je zmagal na slalomu članov na Notranjskem prvenstvu v članski konkurenci. Smučanju je ostal zvest do visoke starosti.

Povezanost z naravo ga je vodila tudi pri včlanitvi v Lovsko družino Hotedršica, kjer je med drugim organiziral tradicionalne lovske smučarske teke imenovane Lovske smučine Hotedršica – memorial Rada Peharčka in s tem pripomogel k prepoznavnosti Hotedršice med slovenskimi lovci. »Biatlon ni bil, smo pa tekli s puškami.«

Likovna umetnost

Z lesom se je prvič srečal pri stricu mizarju, kjer je spoznaval njegovo oblikovanje in vsestransko uporabnost. Tam so nastali tudi njegovi prvi otroški izdelki – lesene puške. Likovna umetnost ga je spremljala vse življenje, a se ji je v celoti posvetil šele v zrelejših letih. Na razvoj odnosa do oblikovanja lesa je imel izreden vpliv njegov tast, mizarski mojster Lovrencij Grom. Z nasveti mu je pomagal tudi sorodnik, akad. kipar Janez Lenassi.  V Logatcu je bilo leta 1998 ustanovljeno Društvo likovnikov Logatec, ki se mu je pridružil leta 2003. Leta 2004 je društvo uvedlo likovno tekmovanje mladih, ki je postalo tradicionalno in ga nadaljuje Javni sklad za kulturne dejavnosti. Predsednik društva je bil od leta 2005 do maja 2014, ko ga je nasledil Janez Ovsec. Godina je uspel v prizadevanjih, da so v prostorih športne dvorane pri Osnovni šoli 8 talcev Logatec, ki so bili predvideni za gostinsko dejavnost, uredili “Stekleno galerijo”, kar je omogočilo razstavljanje likovnih del članom društva. To je še vedno osrednji galerijski razstavni prostor v Občini Logatec. Društvo je z ustanovitvijo galerije zaživelo ter postalo uspešno in prepoznavno, poleg članov društva pa mu je k razstavljanju uspelo pritegniti tudi priznane slovenske umetnike, kot so France Slana, Milena Usenik, Marijan Tršar, Veljko Toman in tudi umetnike iz drugih držav. Pomembna pridobitev za Društvo likovnikov Logatec je sodelovanje z umetnostno zgodovinarko, kustosinjo, kuratorko in likovno kritičarko Anamarijo Stibilj Šajn, ki je članica društva od leta 2006. Kot članica društva s strokovnimi ocenami spremlja ustvarjalnost domačih in gostujočih umetnikov na razstavah v “Stekleni galeriji” ter sodeluje tudi pri drugih društvenih dejavnostih. Leta 2008 je Društvo likovnikov Logatec izdalo obširen Katalog likovnih del Društva likovnikov Logatec, edinstveno publikacijo, ki ne ponuja le pregleda likovnih del, ampak predstavlja tudi dragoceno knjižno pričevanje o logaški likovni ustvarjalnosti. Franc Godina je tako že od mladih dni na različne načine predan lesu, najbolj sta ga prevzela rezbarjenje in kiparjenje. Sodeloval je na različnih skupinskih razstavah, nekaj pa je bilo samostojnih. Med drugim tudi dve v pobrateni Občini Repentabor. Večja samostojna z njegovim motom “Omni ars imitatio est naturae” (Vsaka umetnost je posnemanje narave) je bila 6. mar. 2003 v “Stekleni galeriji” v Logatcu. Njegove skulpture krasijo tudi javne prostore Ljubhospica in poslovilne vežice Tabor, Osnovni šoli 8 talcev je podaril ‘Ježka’, Domu starejših Logatec pa ‘Deklico’. Začel je z zdaj tradicionalnim likovnim ex temporom v Logatcu. Društvo likovnikov Logatec njegov kip Muza podeljuje kot glavno nagrado “Zlata muza” na vsakoletnem Likovnem ex temporu Logatec. Ob 40-letnicI kiparskega ustvarjanja je točno na svoj 80. rojstni dan – 10. oktobra 2016 v Stekleni galeriji v Logatcu pripravil pregledno razstavo svojih kiparskih in rezbarskih del.

Zasebno življenje

Družino si je ustvaril z življenjsko sopotnico Barbaro roj. Grom. Bila je glavna medicinska sestra na Plastični kirurgiji na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani. Med drugim je bila članica medicinske ekipe, ki je pomagala prebivalcem Skopja iz takratne “bratske” republike Makedonije po katasrofalnem potresu leta 1963. Sin Primož Godina, univ. dipl. inž. stroj., je bil dolga leta gonilna sila logaške kabelske televizije, ljubiteljski snemalec in režiser, nagrajen s Februarskim priznanjem Občine Logatec za dokumentarec o pesniku, fotografu in dobrotniku Andreju Žigonu.

Franc Godina je vse življenje bil aktivno vključen v družbeno, politično, gospodarsko, športno in kulturno življenje v občini. Poleg svoje službe je bil aktiven družbenopolitični delavec. V mladosti je bil uspešen športnik, v zrelih letih pa se je posvetil likovni umetnosti (kiparstvu), ki ga je nagovarjala celo življenje. Še vedno ohranja stike z tržaškimi Slovenci iz občine Repentabor.