GLONAR, Joža

Rodil se je v Sv. Barbari pri Mariboru, danes Zgornja Korena. Njegovi starši so želeli, da bi postal duhovnik, vendar si je Glonar sam začrtal svojo pot in se v Gradcu vpisal na študij slavistike in klasične filologije, kjer sta ga poučevala tudi slavist Matija Murko ter jezikoslovec in narodopisec Karl Štrekelj. Leta 1911 je doktoriral in kot bibliotekar prostovoljec pričel z delom v univerzitetni knjižnici v Gradcu. Že leto kasneje je napredoval v bibliotekarskega praktikanta, hkrati pa je opravljal delo kot honorarni učitelj slovenščine na graški univerzi. Leta 1915 je postal bibliotekar asistent, leto kasneje pa je dobil naziv državnega bibliotekarja. Med I. svetovno vojno je v Gradcu spoznal svojo ženo, Otilijo Mussi (potomko slovenskega šolnika Petra Mussija), s katero so se jima rodili štirje otroci. Po I. svetovni vojni se je družina iz Gradca preselila v Ljubljano, kjer se je Joža Glonar zaposlil v tedanji Licejski knjižnici, predhodnici današnje Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Tam je služboval od leta 1919 do 1945. Njegovo delovanje v knjižnici ne preseneča, saj je Glonar že od mladih let menil, da je knjiga naš najboljši prijatelj, zato moramo dobro ravnati z njo.

S prihodom v Ljubljano se je začelo Glonarjevo najbolj plodno desetletje, v katerem je nastalo največ  njegovih objav, izdani so bili njegovi najpomembnejši prevodi, v tem obdobju pa je začel sestavljati tudi slovarje, med njimi prvi slovenski enojezični slovar. Ljubil je jezike, znal naj bi jih menda kar 14. Mnogo je prevajal iz češčine, hrvaščine, latinščine, nemščine in poljščine. Kot prevajalec se je lotil nekaterih velikih poljskih književnikov, kot so Mickiewicz, Sienkiewicz in Reymont. Glonar je pisal in prevajal vse življenje, zato seznam njegovih del obsega več kot 400 različnih enot. Pisal je o raznolikih temah. Obravnaval je jezikoslovje, literarno zgodovino, narodopisne pa tudi bibliotekarske in narodnopolitične tematike. Poleg tujih jezikov se je poglabljal tudi v slovenska narečja. Opažal je, da le-ta zanimajo strokovnjake, javnost pa se jih sramuje, vendar prav narečja predstavljajo živi jezik in si po njegovem mnenju v njih podajata roke preteklost in sedanjost. Prvi je v slovarju kratko in jedrnato opisal pojem folklora, pri čemer je povzel Štrekljevo razlago. A si s svojim učiteljem ni vedno delil enakega mnenja. Za razliko od Štreklja, ki pesmi deli na umetne, narodne in ponarodele, Glonar ponarodele pesmi izključuje in jih deli le na narodne in umetne.

V letih 1919-1921 je delal tudi kot urednik v Ljubljanskem zvonu in Slovenski matici. Kot urednik je poskrbel za izboljšane ponatise pomembnih del ter zbiral slovenske narodne pesmi.  Med drugim je bil urednik zadnjega, 16. zvezka Slovenskih narodnih pesmi, za katere je bil kot zbiratelj najbolj zaslužen Karel Štrekelj. Poglobil se je v povedko o Zlatorogu, kar mu je prineslo sloves najboljšega zadevnega raziskovalca. Glonar je bil znan tudi kot izjemno razgledan in oster literarni kritik. Kritičen ni bil le do drugih, ampak tudi do sebe, zato je manj znano, da se je v mladosti posvečal verzificiranju, saj je marsikatero pesem zadržal zase. Kot bibliotekar je v Licejski knjižnici prevzel vodstvo katalogizacije, posvetil se je popisovanju knjig in urejanju rokopisnega gradiva. Zavzemal se je za poenotenje sistema katalogizacije in bibliografije v Jugoslaviji. Poznan je bil kot nekdo, ki se drži svojih načel in kot knjižničar nasprotoval okupatorski cenzuri. Tako je zbiral tudi prepovedana dela, saj je v času II. svetovne vojne želel ohraniti čimbolj nemoteno delovanje knjižnice. Leta 1945 se je znašel na spisku sumljivih oseb in bil odstavljen s položaja univerzitetnega knjižničarja, grozili so mu tudi s sodiščem narodne časti. Nazadnje so se odločili, da mu ne vzamejo naziva univerzitetnega knjižničarja in ga le premestijo v mariborsko Študijsko knjižnico. Glonarju se je v zadnjem letu življenja zdravstveno stanje zelo poslabšalo, zato službe v Mariboru ni nikoli nastopil. Zaradi bolezni je jeseni 1946 umrl v Ljubljani v 61. letu starosti.