GLAZER, Janko

Janko Glazer (tudi Glaser, tako se je namreč podpisoval pred drugo svetovno vojno) je bil rojen v Rušah. Izvira iz kmečke družine, a so ga bolj kot kmečka opravila pritegnile knjige. Posebej ljuba mu je bila poezija in že v času, ko je obiskoval ljudsko šolo v Rušah, se je lotil pisanja prvih verzov. Ko je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, je objavljal v razrednem listu Bodočnost. Njegova prva objava v Ljubljanskem zvonu pa sega v leto 1909. Pod pesem Spomeniki se je takrat sicer podpisal s psevdonimom Aleksij.
Po maturi se je vpisal na študij slavistike in germanistike v Gradcu, potem je nekaj časa študiral prirodopis s kemijo in matematiko na Dunaju. Študij je prekinila prva svetovna vojna, ki jo je preživel v Mariboru ob opravljanju vojaškega pisarniškega dela. Ob koncu vojne je bil izvoljen za tajnika narodnega sveta v Rušah, nato pa v Mariboru vstopil v vojaško službo pri generalu Maistru. Leta 1919 je v Zagrebu nadaljeval študij slavistike in germanistike. Istega leta je izdal svojo prvo pesniško zbirko. Leto kasneje je pripravil še antologijo Slovenska narodna lirika, že pred zaključkom študija pa je postal dejaven v Zgodovinskem društvu v Mariboru. Leta 1922 je študij zaključil na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Tako je postal stalni profesor slovenščine in nemščine na mariborski gimnaziji, na kateri je sicer zadnji dve leti že delal kot suplent.
Leta 1926 se je podal v bibliotekarske vode. Zaposlil se je v mariborski Študijski knjižnici (danes Univerzitetna knjižnica Maribor). Sprva je delal kot bibliotekar ter spodbujal sodelovanje in menjavo gradiva z današnjo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani. Leta 1931 je prevzel funkcijo ravnatelja. V tej vlogi je ostal vse do upokojitve leta 1959, z izjemo obdobja druge svetovne vojne, ko so ga s tega mesta odstavili. Vojno je preživel v izgnanstvu v Srbiji. Prizadet zaradi izgube sina, ki je padel v boju, se je po koncu vojne s soprogo in s hčerko Alenko naselil v Rušah. Vsakodnevno se je z vlakom vozil v Maribor, kjer je nadaljeval z delom v knjižnici. Vestno se je posvečal znanstvenemu in domoznanskemu delu ter knjižnico povezal z mariborsko univerzo. Danes nanj gledamo kot na osrednjo osebnost mariborskega knjižničarstva.
Zraven bibliotekarskega pa je pomembno tudi njegovo uredniško in raziskovalno delo. Pri raziskovalnem delu se je od literature skozi leta vse bolj pomikal h kulturnozgodovinskim temam. Od leta 1926 je sestavljal prispevke za Slovenski biografski leksikon. Že leta 1920 je napisal nekaj prispevkov za Časopis za zgodovino in narodopisje, ki ga je kasneje tudi sourejal. Njegovo uredniško delo obsega še delo pri Novih obzorjih, izbore iz Župančičeve poezije, urejanje Prešernove nemške poezije, pripravo antologije slovenske ljubezenske lirike in izbor Pesmi za otroke. Tudi prevajal je, največ poezijo iz nemščine in hrvaščine.
Zaradi vseh naštetih obveznosti se je z leti vedno bolj odmikal od pesniškega ustvarjanja. Kljub temu je izdal pet pesniških zbirk. Njegove pesmi, ki jih uvrščamo v slovensko moderno, vsebujejo razpoloženjske in impresionistične slike, veliko je pohorskih motivov, opazimo pa tudi politične ter socialno angažirane teme. Čeprav ni bil član nobene politične stranke, je kazal naklonjenost demokratskim vrednotam in bil zelo narodno zaveden.
Z raznolikim delom je pomembno vplival predvsem na štajersko regijo. Danes se po njem imenuje nagrada, ki jo v Mariboru podeljujejo za posebne dosežke in za življenjsko delo na področju umetnosti. Še posebej pa je cenjen v domačem kraju. V Rušah so po njem poimenovani osnovna šola in knjižnica ter kulturni festival Glazerjevi dnevi.
Da je bil svojemu delu zares predan, priča podatek, da je še kot upokojenec urejal rokopisno zbirko v UKM. Umrl je v 82. letu starosti v Rušah, kjer je tudi pokopan.