GLASER, Edvard

Edvard Glaser je bil zdravnik, prvi slovenski specialist transfuziolog. Rodil se je v Mariboru, očetu uslužbencu na železnici in mami gospodinji. Po osnovni šoli je šolanje nadaljeval na učiteljišču, kjer ga je zanimala predvsem glasba. Tudi zaradi mamine bolezni se je odločil, da po maturi nadaljuje s študijem medicine, čeprav pogleda na kri ni prenesel. Maturiral je leta 1946 in še isto leto pričel s študijem na medicinski fakulteti v Zagrebu, kjer je leta 1952 tudi diplomiral. Službeno pot je začel na transfuzijski postaji bolnišnice v Mariboru, kamor je bil dodeljen po končanem stažu. Leta 1962 je postal predstojnik transfuzijske postaje, pod njegovim strokovnim vodstvom pa je kasneje prerastla v Oddelek za transfuziologijo in imunohematologijo ter postala učni center. Leta 1964 je v Beogradu opravil specialistični izpit in tako postal prvi specialist transfuziologije in imunohematologije v Sloveniji. Leta 1966 je bil imenovan za primarija in nato leta 1976 še doktoriral. Leto kasneje je bil izvoljen za docenta in leta 1982 za izrednega profesorja imunohematologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Upokojil se je leta 1993.
Edvard Glaser je bil zaslužen za uvedbo pomembnih novosti s področja organizacije, diagnosticiranja in zdravljenja, kot so serološka diagnostika hepatitisa B in C, antikoagulacijska terapija, sodobna sterilizacija in uporaba plastičnih sistemov za enkratno uporabo, določitev tumorskih označevalcev, moderna hemogenetika za ugotavljanje očetovstva, testiranje vsake doze krvi AHIV itd. Organiziral je številna strokovna srečanja in mednarodne simpozije, ki jih je moderiral in na njih predaval. Proti koncu aktivne dobe in po upokojitvi se je ukvarjal tudi z zgodovino medicine. Njegova bibliografija je obsežna, sestavljena iz člankov, samostojnih publikacij, učbenikov in zbornikov, ki jih je urejal.
Med njegove velike zasluge štejemo tudi razvoj prostovoljnega, anonimnega, neplačanega krvodajalstva, ki je doseglo vrhunec prav v času njegovega delovanja. Svoje bogato znanje je prenašal na prebivalstvo na različnih predavanjih po šolah, društvih krvodajalcev, Rdečem križu ipd.
Bil je družbeno zelo aktiven, tako je bil med drugim dolgoletni predsednik transfuziološke sekcije Slovenskega zdravniškega društva, predsednik Društva za boj proti raku Štajerske – Maribor, tajnik Slovenskega zdravniškega društva Maribor, predsednik Sklada za izgradnjo Splošne bolnišnice Maribor itd. Njegova zanimanja so bila raznolika, od klasične glasbe in nogometa do zgodovine in ohranitve mariborskega pokopališča Pobrežje, s katerim se je še posebej ukvarjal po hudi prometni nesreči, ki jo je doživel leta 1999.