GAVARDO, Valentino

Valentino (Tino) de Gavardo je bil narečni pesnik. Obiskoval je mestno gimnazijo in se po opravljenih izpitih (1911) vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Gradcu. Tako kot mnogi drugi vrstniki je bil tudi politično vpleten in poudarjal je svoje italijanstvo. S svojo narečno poezijo je dal glas skromnemu in preprostemu prebivalstvu Kopra ter se osredotočil na vsakdanje življenje prebivalstva. Za njegovo opisovanje je v svojih delih uporabil istro-beneško narečje, ki je ne glede na razlike med tedanjimi družbenimi razredi vseeno predstavljalo vezno tkivo mestnega prebivalstva. Verzi kažejo avtorjevo obvladanje rim in ritma v njegovih pesmih ter tudi dovzetnost pri izbiranju prizorov in besed, ki močno zaznamujejo dnevno življenje navadnega človeka. Njegova prva dela so bila objavljena leta 1908 v periodičnem časopisu z naslovom Pagine Istriane (Istrske strani), podpisoval se je s psevdonimom »Tito Bidoli«. Leta 1912 je objavil zbirko lirik v koprskem narečju z naslovom Fora del semenà, ki je sledila živahnemu literarnemu trendu, ki se je razvil med devetnajstim in dvajsetim stoletjem, z avtorji, kot je Giovanni de Manzini, pa tudi prek ljubiteljskih avtorjev, kot so Biagio Cobol in Girolamo de Gravisi ter drugi avtorji, ki se niso podpisali, so pa objavljali v časopisih, periodičnih publikacijah in letakih. Njegova poezija je satirična, komično-šaljiva, nekonvencionalna, zaničevalna, a hkrati tudi polna domišljije pri opisovanju rojstnega okolja. Znan je bil kot »pesnik malega starodavnega sveta Kopra«. Epidemija tifusa, ki je izbruhnila v Trstu, je dosegla tudi Koper. Mladi Tino, ki ni imel niti triindvajset let, je umrl v enem tednu od te bolezni.

Sfogo (1913)

Le do xe sonade; su in alto le stele
le par tante picie lontane fiainele,
e, soto la luna, più bela e più quieta
ve par che riposi la nostra piasseta.

E tuto xe zito; soltanto un momento
se senti una vose che par un lamento,
‘na vose de pianto che par quasi umana:
ice un boto che manda la vecia campana.

La vecia campana che, a fianco le tori,
ciamava a seduta i antichi signori,
la vecia campana che dormi lassù,
che sempre ricorda per chi l’à batù …