GARTNER, Anica

Rodila se je na mali kmetiji Debelo brdo pri Sv. Lenartu v družini Tavčar kot najmlajša od trinajstih otrok. Oče je v skrbi za veliko družino še kupčeval z lesom in postavil žago, na kateri so delali starejši sinovi. Osnovno šolo je obiskovala pri Sv. Lenartu. Njena otroška želja je bila, da bi postala medicinska sestra, a denarja za šolanje ni bilo. Kot najmlajša je ostala doma pri starših, ki so jo vzgajali v ljubezni do zemlje in kmetovanja. Poleg tega je igrala v vaškem prosvetnem društvu in prebrala vse knjige v društveni knjižnici. Že v dekliških letih je pisala pesmi, rada pa je tudi risala in pela v cerkvenem pevskem zboru.

V štiriindvajsetem letu starosti se je poročila s pet let starejšim Janezom Gartnerjem na veliko kmetijo pri Mežnarju na Jarčjem Brdu. Tu je v osmih letih rodila šest otrok, tri sinove in tri hčere. Tako sta z možem imela dovolj dela in skrbi, vendar sta vsako prosto urico posvetila knjigam in izobraževanju. V času druge svetovne vojne je bilo hudo. Mož je bil član krajevne gospodarske komisije in je moral skrbeti za oddajo hrane partizanom. Dostikrat je težko zahteval govedo od revnega kmeta in je raje dal iz svojega hleva. Ob koncu vojne je v hlevu od 24 govedi ostal en sam rep. Mesec dni pred osvoboditvijo je umrl za zahrbtno boleznijo in Anici zapustil skrb za šest nepreskrbljenih otrok. Hud je bil boj s kmetu nenaklonjeno oblastjo v prvih povojnih letih, ko so kmeta hoteli z nerazumno visokimi obveznimi oddajami in davki na silo spraviti v obdelovalne zadruge (varianta ruskih kolhozov). Ta boj je pogost motiv v njeni prozi. Bil je velik napor, da je uredila izčrpano posestvo, predvsem pa, da je vzgojila in spravila do kruha svoje otroke. Ko so se otroci osamosvojili in ko je preložila večji del dela in skrbi za posestvo na sina Milana, je Anica pri svojih 60 letih spet prijela za pero in objavila v Kmečkem glasu svojo prvo črtico.

Poslej je Pisana njiva, literarna priloga tega lista, velikokrat prinesla kakšno njeno pesem ali črtico. Samo v letniku 1971 so npr. objavljene pesmi Želja, Tašča, Mati – sin, Od kostni cvet ter čudovita črtica Prvi poljub. Ta uspeh jo je opogumil za večje delo in lotila se je povesti Požgana kmetija, ki je začela izhajati kot podlistek v Kmečkem glasu jeseni 1974, vendar je bil na ta način objavljen le prvi del povesti, ki zajema čas med obema vojnama. Spomladi 1975 pa je bil prvi del ponatisnjen za 15. knjigo Kmečke knjižne zbirke z dodanim drugim in tretjim delom. Šteje 132 strani, za vsebino knjige značilno ilustracijo na ovitku je pripravil Tone Kovic. Tri leta pozneje (1978) je Anica pri isti založbi objavila še obsežnejšo (164 strani) kmečko povest v dveh delih Obnova. Prvi del Vsak človek je svet zase je časovno razpet od začetka 20. stoletja do maja 1945, drugi del Po stopinjah napredka pa od 1945 do 1975. Tudi tu je v prvem delu bogata etnološka žetev, ki dopolnjuje tisto iz prve knjige. V drugem delu. ki je precej krajši, je spet veliko kritike za povojno zapostavljanje kmetov.

Posvetila se je izdelavi rodovnika svojega in moževega rodu ter mnogo časa porabila za iskanje podatkov v starih matičnih knjigah. Zadeli so jo novi življenjski udarci, najhujši je bil prezgodnja smrt sina Milana, gospodarja na Mežnarjevem posestvu. Z verzi si je skušala ublažiti bolečino. Snov za novo priložnostno pesem ji je dal tudi vesel dogodek: blagoslovitev novega velikega zvona pri sv. Valentinu. Nasploh se ji je doslej nabralo čez sto pesmi, za celo zbirko, če bi dobila založnika. Tudi uredniki domoznanske publikacije Utrinki s Starega vrha, ki je izšla spomladi 1995, so jo prosili za sodelovanje. Prispevala je dva zapisa ljudskih izročil, in sicer razlagalno pripovedko o nastanku toponima Grebljica ter povedko o divji ženi v Mladem vrhu. Oba motiva je potem združila v pesmi Stari vrh. Posebej je še v pesmi Planina Grebljica zapela o turističnem razvoju Starega vrha.

Vir: zapis Janeza Dolenca, Tolmin, 2005