GABRŠČEK, Jožef (Josip)

Izvira iz skromne in zavedne tolminske družine. Njegov oče Ivan (Gaberščik) iz Volarij 10 pri Tolminu se je bil priženil k Mariji, rojeni Leban, na Ljubinj 47. Domačiji so rekli »Pri Munhu v Badnjih«. Osnovno šolo je končal v Tolminu, zatem pa nemško gimnazijo v Gorici. Bil je študent prava na Dunaju, vendar študija ni dokončal. Imel je tudi brata Ivana, rojenega 9. 3. 1901. Oba sta v tridesetih letih emigrirala v Slovenijo. Potomci brata Ivana, dve hčerki s sinovoma, živijo v okolici Celja.

Po končani gimnaziji v Gorici je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, a se je kmalu zatem znašel v ujetništvu. Po končani 1. svetovni vojni je šel v Trst, kjer je postal aktiven v političnem življenju. Kot novinar je sodeloval v glasilu Edinost, od 1922 do 1926 pa je bil tajnik političnega društva Edinost, ki ga je vodil dr. Josip Vilfan.
Od leta 1924 je v Trstu ilegalno vodil Orjuno, obenem pa je sodeloval tudi z jugoslovanskim konzulom oz. z obveščevalno službo Vojske Kraljevine Jugoslavije. Po tajnih podatkih francoskega konzulata v Trstu je bil leta 1926 pobudnik ustanovitve organizacije TIGER, katere naslednik je bil TIGR. Leta 1925 se je poročil z Marijo Mrak iz Tolmina, vendar sta se kmalu ločila.
Zaradi kontrole italijanske policije je 1. 12. 1927 emigriral v Slovenijo. V Trstu je bil v odsotnosti obsojen na 6 let zapora. Leta 1928 je bila za njim razpisana tiralica kot za nevarnim teroristom.
Obveščevalni center VKJ je izkušenega in sposobnega tigrovca angažiral za tajnega sodelavca – dvojnika in uspešno usmeril na italijanskega generalnega konzula Lodovica Gavottija v Ljubljani. Ker je bil javno kompromitiran kot italijanski vohun, predvsem pa zaradi resnih groženj s strani Orjune, ga je obveščevalna služba leta 1928 »umaknila« v Avstrijo, zatem pa je bil leta 1929 poslan v Skopje in Beograd, kjer je nadvse uspešno nadaljeval z obveščevalno dejavnostjo. Občasno se je sestajal tudi z Albertom Rejcem, vodjo TIGR-a, znancem in poročno pričo, pa tudi s Tonetom Batageljem, vodjo UJKE (jugoslovanske protiobveščevalne službe), ki je spremljal delovanje nemške manjšine in njene organizacije v Srbiji.

Leta 1929 mu je Zora Tusulin v Beogradu rodila sina Iztoka, s katerim se je leta 1936 vrnila v Slovenijo. Oba sta bila kasneje v partizanih, po osvoboditvi pa je bila Zora učiteljica in kulturna delavka v Reki na Hrvaškem, Iztok pa novinar v Ljubljani. Potomci živijo na Gorenjskem.
Po okupaciji aprila 1941 se je v Beogradu zaposlil v nemški delovni organizaciji TODT, seveda po nalogah britanske oz. italijanske obveščevalne službe.

Po osvoboditvi Beograda oktobra 1944 se je zaposlil v zvezni ustanovi za trgovino s tujino. Sredi leta 1946 je bil javno kompromitiran kot pripadnik nemške manjšine, bil zato septembra 1947 aretiran in marca 1948 v montiranem političnem procesu kot glavni obtoženec zaradi »velikega« kriminala obsojen na smrt z ustrelitvijo. Vrhovno sodišče Srbije je zavrnilo njegovo prošnjo za pomilostitev, češ da se je sestajal s sovražniki nove Jugoslavije. Pokopan je v Beogradu.