Franjo BRATINA

Po zaključeni osnovni šoli v domačem kraju in nato v Ajdovščini je oče na priporočilo učitelja poslal nadarjenega sina na gimnazijo v Ljubljano. Po opravljeni maturi leta 1906 je odšel na Dunaj in študiral pravo. Vendar študija ni zaključil, saj sta ga vse preveč zanimala tehnika, izumiteljstvo in predvsem letalstvo, nad čimer ga je navdušil stric Jakob Štrukelj. Skupaj s stricem je že leta 1907 gradil letalske modele, preučil je vso do takrat dosegljivo literaturo o letalstvu, zelo ga je zanimalo vse, kar je bilo povezano z letenjem ptic in žuželk. Povezal se je z drugimi pionirji letalstva na Slovenskem, bil je navzoč pri skoraj vseh poletih Edvarda Rusjana. Po njegovi tragični nesreči se je začel zanimati za drugačne, varnejše načine letenja. Že leta 1913 je zasnoval model žaluzijskega helikopterja, načrtoval je tudi turboreakcijsko letalo in celo predvidel nadzvočne hitrosti. Vrsto let je delal na izumu radialnega razpršilnika, nekakšni kombinaciji reakcijskega motorja in okroglega krila, ta posebna tehnika naj bi omogočila gibanje naprave naprej. Zamisel za letalski reakcijski motor je leta 1923 posredoval celo v ZDA, kjer so ga povabili, da bi bil družabnik pri ustanovitvi delniške družbe za razvoj in gradnjo reakcijskih letal, vendar je povabilo odklonil in leta 1932 svoj reakcijski motor patentiral v Nemčiji in ga opisal v posebni publikaciji skupaj z različnimi možnostmi uporabe. Skušal je celo osnovati društvo za podporo in razvoj svojih zamisli.

V Ajdovščini je v letih po prvi vojni zgradil prvo elektrarno. Kupil je Nussbaumove objekte na Fužinah in začel prenavljati in hkrati graditi vse potrebno za delovanje elektrarne. Žal je pozimi leta 1929/1930 zaradi drsečega terena in slabo izvedenih gradbenih del investicija tehnično in finančno propadla, Franjo Bratina pa se je odselil najprej v Ljubljano in kasneje v Beograd, kjer je delal kot referent za hladilno tehniko in bil urednik Rudarsko-topioničkega vestnika. Že leta 1914 je bil zaradi domoljubnih idej zaprt na ljubljanskem gradu, kjer se je spoznal tudi z Ivanom Cankarjem. Narodno zavedna družina se je tudi med drugo vojno vključila v ilegalno odporniško dejavnost, njegov sin je celo padel pri partizanih. V prvih povojnih letih se je posvečal načrtovanju velikih hladilnih naprav in sistemov, leta 1948 se je vrnil v Ljubljano. V času informbiroja 1950-1951 je bil zaprt. Potem se je razočaran upokojil, njegova strast so ostali izumi in patenti, patentiral je okoli 20 patentov, dva tudi v tujini (v Nemčiji). Na žalost je večji del njegovega arhiva uničen in izgubljen.