Franc TOBIAS

Po končani osnovni šoli v Gorišnici je obiskoval I. gimnazijo v Mariboru, maturiral pa je na gimnaziji v Mostah v Ljubljani (1959). Med letoma 1964 in 1969 je bil na začasnem delu v Nemčiji. Zatem se je vrnil v Slovenijo in se z družino naselil v Orešju pri Ptuju, od koder se je leta 1977 preselil v Maribor. Ves čas deluje kot samostojni kulturni delavec, v letih 1979–1992 pa je bil zaposlen kot terenski komercialist v podjetju Chemo Ljubljana. Upokojil se je leta 1993. Danes živi v Mariboru, ustvarja pa največ na terenu in v ateljeju na Ptujski Gori.

Z likovnim ustvarjanjem je v stiku že od otroštva. Sprva se je posvetil slikarstvu, a ga je kasneje nekoliko opustil in pričel v večji meri kipariti. Njegove prve skulpture so bili glineni kipci manjših formatov: ženski akti, maske in figuralne skupine. Danes kipari v lesu, prokromu (zvarine), kamnu, betonu in bronu. Navdih za ustvarjanje črpa iz obdajajočega fizičnega sveta, krščanske duhovne zapuščine in ljudske umetnosti. Njegovo pogosto motiviko predstavlja rastlinski in živalski svet pa tudi svet kamnin. Med živalmi izstopajo predvsem ptiči, izmed rastlinskih motivov pa pogosto uporablja elemente prašnikov, stebel in cvetnih lističev.

Svoja dela je predstavil na več kot dvajsetih samostojnih razstavah, prvič že leta 1964, ko je kot vojak razstavljal v prištinskem vojaškem domu. Nadalje je razstavljal v Mariboru – Založba obzorja (1981), Ulmu – Kunstahaus Frey (1984), Rušah – Likovni salon (1989), Galeriji Vila Bled (1990), Slovenski Bistrici – Galerija grad (1997, 2003), Mariboru – Razstavni salon Rotovž in Fotogalerija Stolp (2008), na Gradu Sevnica (2008) ter drugje. Sodeloval je tudi na več kot petdesetih skupinskih razstavah v različnih krajih po Sloveniji pa tudi v tujini, med drugim v Parizu.

Posebna in zanj značilna smer je pokopališka plastika: nagrobni spomeniki in tudi večje skulpture, ki so simbol pokopališča. Med njegova tovrstna dela sodijo skulpture iz zavrženih litoželeznih križev. Prva med njimi je nastala ob pokopališču v Gorišnici (1994), sledile so skulpture v Križevcih pri Ljutomeru (1999), Lenartu (2002), Voličini (2006) in Cirkulanah (2007).

Ob kiparstvu se je po letu 1958 pričel ukvarjati še s pesništvom. Svoje pesmi je izdal v več knjigah: Lipa (1990), Pütari, haloški brentarji, brentači (2003) in Ugledni Boč (2005).