Franc LAPANJA

Kot najstarejši otrok in edini sin rudarja Jerneja Lapanje in gospodinje Julijane je odraščal  z dvema mlajšima sestrama, Slavico in Ivico.
Družina je v Frančevih rosnih letih živela v Kanomlji, vasi v neposredni bližini Idrije, kjer je začel obiskovati italijansko osnovno šolo. Dokončal jo je v Idriji, kamor se je družina preselila pri njegovih osmih letih. Šolanje je zaključil na pripravljalni šoli k delu (Scuola secondaria di avviamento e lavoro) v Idriji.
V domačem kraju se je zaposlil kot trgovski vajenec in delal do vpoklica v italijansko vojsko, kjer je služil do njene kapitulacije (leta 1943), ko je odšel v partizane. Zaradi bolezni  se je že naslednje leto vrnil domov in po vojni je bil poslan na zdravljenje v bolnico za TBC v Rovinj. Po okrevanju se je vrnil v Idrijo in se kot referent za trgovino zaposlil na Mestnem okraju. V naslednjih letih, ko se je še boril z boleznijo, je zamenjal več delovnih mest. Leta 1954 je bil spoznan za invalida.
V gostinstvu, kjer je potem ostal do upokojitve, se je zaposlil leta 1955, sprva kot “preddelavec”. Na prigovarjanje prijateljev, ki so prepoznali njegove sposobnosti, se je v šestdesetih letih prijavil na razpisano delovno mesto direktorja gostilne Pod gradom (kot se je tedaj uradno imenovala idrijska knapovska gostilna, pred vojno znana kot Nebesa). Po prevzemu lokala, ki so ga do takrat pri življenju ohranjali upokojenci, je najprej začel z njegovim preurejanjem. V kletnih prostorih je uredil kuhinjo, gostinski prostor pa razširil na celotno pritličje. V stavbi je pridobil zgornje nadstropje. S tem je gostišče dobilo prostorno sobo za poročne pogostitve in tudi zunanjo teraso. Gostilni je povrnil staro, predvojno ime Nebesa. Franc Lapanja je v želji, da bi privabil nove goste, popestril jedilnik, ki je bil sprva sestavljen iz dokaj enostavnih jedi, in v ponudbo vključil tradicionalne idrijske žlikrofe, ki jih je tako, kot prvi po vojni, iz domačih idrijskih kuhinj postavil na gostilniško mizo.  Zaradi njihove zahtevne izdelave in strežbe do tedaj še niso bili nikjer v ponudbi. Gostilna je prav po njih, stregli so le sveže izdelane, zaslovela daleč naokoli in postala zaščitni znak in blagovna znamka Idrije, Franc Lapanja pa njihov prvi in zelo uspešni promotor.

S podporo in pomočjo razširjene družine je Nebesa vodil dobrih šestindvajset let in v tem času se ga je oprijel vzdevek Nebeški oče. Čeprav so bila Nebesa uradno del sozda Mercator, tozda Gostinstvo, so v resnici delovala kot povsem avtonomna enota. Neodvisna od skupnega upravljanja so imela Nebesa svoj plačni sistem, vključno s sistemom nagrajevanja.

Franc Lapanja je bil poročen (1966) z Marijo Bratuš, ki je v zlatih časih gostilne Nebesa vodila  kuhinjo. Leta 1969 se jima je rodila hčerka Brigita.
Po njegovi upokojitvi, leta 1980, je gostilna nekaj časa še obratovala, a njen čas se je z različnimi najemniki v dobi tranzicije počasi izpeval in v prvi polovici devetdesetih let so se Nebesa dokončno zaprla.

Idrijski žlikrofi so bili prva slovenska jed, ki je bila zaščitena na ravni Evropske zveze (2010) kot “zajamčena tradicionalna posebnost”. Pod imenom idrijski žlikrofi jo je dovoljeno tržiti le z ustreznim certifikatom. Zaščitena sta tako recept kot postopek izdelave, predpisana je tudi njihova oblika.