Rojen je bil očetu Ferdinandu, gostilničarju, in materi Mariji Vidrih. Že v otroških letih je prišel v Trst in tu tudi obiskoval osnovno šolo. S 13. leti je postal tapetniški vajenec in leta 1923 samostojen tapetniški obrtnik ter si leta 1923 z Marijo Perhavc ustvaril družino. Že od vajeniških let dalje je bil politično aktiven, lepil je slovenske plakate ob državnozborskih volitvah leta 1908 in sodeloval na raznih slovenskih demonstracijah. Ob požigu narodnega doma v Trstu (1920) so ga fašisti ranili. Včlanil se je v Jugoslovansko socialnodemokratsko stranko in zelo aktivno sodeloval predvsem ob parlamentarnih volitvah leta 1924 na Goriškem in Vipavskem. Predvsem je tesno sodeloval z Ivanom Regentom in z njim tudi prešel v Komunistično partijo Italije, kjer je leta 1926 postal član pokrajinskega odbora za Julijsko krajino. Vse do leta 1935 je bilo na njegovem domu shajališče strankinih poverjenikov in beguncev, katerim je pomagal z denarjem in vodiči preko meje. Zaradi svojega aktivnega političnega delovanja je bil večkrat zaprt (1931, 1940), leta 1941 pa interniran na otoku Tremiti, kjer je ostal vse do razpada Italije (september 1943), ko je prišel v taborišče pri kraju Carbonara di Bari, kjer je bil predsednik Narodnoosvobodilnega odbora Jugoslavije in nato upravnik taborišča v Gravini in Puglia. Sodeloval je pri organiziranju Prekomorskih brigad in italijanskega bataljona Gramsci. Konec leta 1944 je preko Dalmacije prišel v Liko in dalje v Črnomelj in bil kasneje v Cerknem referent za zadružništvo. Po zavzetju Trsta je bil do odhoda jugoslovanske vojske komisar Delavskih zadrug za Trst, Istro in Furlanijo. Po odhodu jugoslovanske vojske iz Trsta je nadaljeval delo v svoji tapetniški delavnici.
Primorski slovenski biografski leksikon. 4. snopič. Gorica, 1977, str. 357-358
Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana, 2009. Geslo: Ferjančič, Ferdinand