Emilija ZDOLŠEK (roj. GRASSELLI)

Rodila se je v Sv. Jakobu (danes Jakob pri Šentjurju) Jožetu Grasselliju in Mariji (roj. Kreft), ki sta imela v domačem kraju trgovino in gostilno. Oče Jože je imel tudi v zakupu lov in ribolov, mama Marija pa se je učila kuhanja na Dunaju, zato so prihajali k njim tudi dunajski gostje. Emilija je bila najstarejša od njunih otrok, ki so preživeli otroško dobo. Našli smo podatke o naslednjih sorojencih: Walburga (1898), Jože oz. Josip (1899) in Marija (1900).

Emilija je bila nadarjena učenka, ljudsko šolo je obiskovala v Sv. Juriju (danes Šentjur), kamor so jo vozili z vozom kolesljem. Šolanje je želela nadaljevati, vendar ji oče tega ni hotel omogočiti, češ da jo potrebuje za delo doma. Emilija ni poznala igre, že kot otrok je veliko delala. Stregla je v gostilni, zato je bilo dobro, da je znala odlično računati. Delala je tudi v trgovini in naročala blago. Oče je grdo ravnal z njeno mamo. Emilija ga je pri sedemnajstih prepričala, da je podpisal, da lahko gre od hiše. Odšla je k stricu Robertu Grasselliju v Glinco (Gorica pri Slivnici), ki je prav tako imel trgovino in gostilno, in se ni več vrnila.

Emiliji so rekli tudi »kalobška Micka«. Kmalu je v domačem Sv. Jakobu najela prostore in odprla svojo trgovino. Sprva naj bi prodajala svoje odvečne obleke, saj jih je mama dala šivati več, kot jih je potrebovala. To je bil njen prvi kapital. Poleg trgovine naj bi imela še majhno gostilno. Posli so sicer dobro tekli in svojemu očetu je predstavljala konkurenco, kar ga je jezilo. Z dobičkom si je v Sv. Jakobu začela graditi hišo. Ob vrnitvi njenega brata Josipa iz vojske sta trgovala skupaj in leta 1923 v Zgornjem trgu v Šentjurju kupila hišo, kjer je bila nekdanja kaplanija, nato knjižnica in potem deška šola. Nato sta si premoženje razdelila; Josip je dobil hišo v Sv. Jakobu, Emilija pa hišo v Šentjurju. V njej je odprla svojo trgovino.

Poročila se je s Francem Zdolškom. Kupila sta gospodarsko poslopje ter travnike in njive pod hišo, ki so bili last propadlega bogataša, kasneje pa še zemljišča v okolici Šentjurja: posestvo na Botričnici, gozd na Resevni in zemljišče v Zdenici. Naproti železniške postaje sta kupila poslopje Jajčne zadruge, v katerem sta imela skladišče in trgovino na debelo, tudi z gradbenim materialom. Emilija je vodila delo v trgovini v Zgornjem trgu, Franc pa v Spodnjem trgu. V zakonu se jima je rodilo šest otrok: Franci, Emilija (Milčika), Milan, Marko, Terezija in Marija. Vsem sta želela omogočiti izobrazbo. Franci se je šolal v Škofovih zavodih v Ljubljani, Emilija pa na realni gimnaziji v Celju, vendar je njuno šolanje prekinila vojna.

Njuni hčerki Emiliji, ki so jo ljubkovalno klicali Milčika, so zdravniki priporočali zdravljenje na morju, zato so pred začetkom vojne kupili hišo ob morju, in sicer so od generala Pate Draškića kupili Vilo Drina na otoku Krk, vendar zaradi dela in kasneje zaradi vojn ni bilo veliko časa za počitnice. Hišo ima sorodstvo še zdaj v lasti.

Zakonca sta se družila tudi z Rudolfom Doboviškom, Šentjurčanom, ki je med drugim pisal burke. Emilijin mož Franc se je kot član Slovenske ljudske stranke aktivno udejstvoval v političnem življenju v Občini Sv. Jurij pri Celju-trg in je leta 1936 postal njen zadnji župan. Funkcijo je opravljal brezplačno in jo je zaključil leta 1938. Bil je zavedni Slovenec in Maistrov borec, zato so ga nemške oblasti odvedle, dva tedna za njim pa še vso družino, ter jim zaplenili vse premoženje. Emiliji so dali možnost, da se loči od moža in lahko ostane v Šentjurju, vendar tega ni sprejela. Junija 1941 so jih naložili na vlak in jih izgnali v Srbijo. Najprej so jih naselili v šolo v Užički Požegi, jeseni pa so jih preselili v kraj Rasno, kjer jim je domačin Ljubo Jovanović odstopil del svoje hiše. Od tam so se kasneje preselili v Požego. Domačini so jim dajali hrano, da so lahko preživeli, potem pa so se znašli tudi sami. Emilija je skupaj s sinom Francijem iz koruznega ličkanja izdelovala copate ter iz sadja kuhala sokove.

Družina se je leta 1945 vrnila iz izgnanstva. Dom je bil izropan, nova oblast je zakonca obravnavala kot kapitalista in »razredna sovražnika«. Premoženje, ki ga je leta 1941 zaplenila nemška okupacijska oblast, so jima vrnili, vendar so jima ga z nasilnimi razlastitvami do leta 1948 skoraj v celoti odvzeli in podržavili. Leta 1948 je revolucionarna oblast proti Emiliji organizirala politični in montirani sodni proces s ciljem, da se polasti njene trgovine. Obtožili so jo, da je kot trgovka v svoji trgovini iz prodaje namerno odtegnila blago široke potrošnje, da bi z njegovo kasnejšo prodajo dosegla večji zaslužek. Čeprav ji tega niso mogli dokazati, jo je Okrožno sodišče v Celju 28. julija 1948 obsodilo na devet mesecev zapora s prisilnim delom ter na zaplembo vsega njenega premoženja. Tako so zaplenili del hiše, v katerem je bila trgovina, ki je sicer še naprej delovala, vendar je bila v lasti države.

Naslednje leto (1949) so se znesli še nad njenimi starejšimi otroki Francem, Milanom in Emilijo. Podtaknili so jim ilegalni list ter jih odpeljali v celjski preiskovalni zapor Stari pisker. Kljub vsemu so se otroci izšolali. Marija je v Zagrebu opravila študij farmacije, Franc in Milan pa sta končala študij teologije v bogoslovju v Ljubljani.

Oblast zakoncema v pokojninsko dobo ni priznala niti delovne dobe iz obdobja, ko sta imela trgovino. Emiliji pa so šele v sedemdesetih letih priznali skromno kmečko pokojnino.