Emil REJEC

Bil je sin gostilničarja in kmeta Valentina ter gospodinje Katarine Kos. Osnovno šolo je zaključil v domačem kraju, gimnazijo v Novem mestu, leta 1957 pa je diplomiral na Strojni fakulteti v Ljubljani. Leta 1975 je prav tam magistriral z magistrsko nalogo Model vzdrževanja delovnih sredstev.Po opravljeni diplomi je začel aktivno delovati na področju organizcije in vodenja dela, kontrole in vzdrževanja kakovosti dela, kontrole proizvodnje ter uvajanja informacijskih sistemov v proizvodnjo. Najprej se je zaposlil v tovarni Rudi Čajevec v Banja Luki (1957-1969); tam je bil sprva konstruktor, nato direktor proizvodnega obrata, še kasneje direktor službe za kontrolo kvalitete in nazadnje tehnični direktor. Dve leti je bil nato zaposlen delno na Zavodu za produktivnost dela v Ljubljani in delno v TIKu Kobarid. Leta 1971 se je polno zaposlil na Zavodu za produktivnost dela kot strokovni sodelavec – konsultant, od leta 1982-1987 pa je bil direktor Zavoda. Za eno leto je nato zasedel mesto tehničnega direktorja pri podjetjuBlack and Decker v Grosupljem,od leta 1989 in vse do smrti pa je bil ponovno zaposlen kot strokovni svetovalec pri Zavodu za produktivnost dela v Ljubljani. Leta 1972 je ustanovil društvo vzdrževalcev Jugoslavije YUMO in mu nekaj časa tudi predsedoval, bil je član evropskega združenja vzdrževalcev EFNMS in uredniškega odbora londonske revije Maintenance Management ter glavni urednik revije Održavanje mašina i opreme.
Emil Rejec se je tekom službovanja kot slušatelj in predavatelj udeleževal mnogih mednarodnih strokovnih konferenc tako doma kot v tujini, opravil je več strokovnih tečajev na Nizozemskem in v Švici, s področja vzdrževanja dela je predaval na Univerzi v Novem Sadu. Sodeloval je pri več kot 30 projektih večjih jugoslovanskih podjetji ter tudi v Somaliji in Etiopiji. Poleg knjige in priročnika je objavil veliko člankov in strokovnih prispevkov v tujih in domačih publikacijah.
Društvo vzdrževalcev Slovenije mu je leta 1985 podelilo priznanje za požrtvovalno delo.