DULAR, Jože

Izhajal je iz podjetne rodovine mlinarjev, ki so imeli tudi žago in oljarno ob Krki v Vavti vasi. Očetu Josipu Dularju, ki je imel visokošolsko izobrazbo, ter materi Franji, roj. Čuk, doma iz Črnega Vrha nad Idrijo, se je kot drugorojeni od štirih otrok rodil sin Jože. Osnovno šolo je začel obiskovati v Vavti vasi, nadaljeval pa v Ljubljani, kjer je oče prevzel ravnateljstvo Gospodarske zveze. Gimnazijo je od prvega do petega razreda, v letih 1925/26–1931/32, v času, ko se je družina začasno vrnila v domači kraj,  obiskoval v Novem mestu, končal pa v Ljubljani. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, romanistiko in primerjalno književnost ter leta 1941 diplomiral.

Njegova prva služba je bila mesto profesorja slovenskega jezika na drugi državni moški gimnaziji v Ljubljani leta 1944, leta 1945 je pričel poučevati na meščanski šoli v Domžalah in bil že istega leta premeščen kot profesor slovenskega in ruskega jezika na nižjo gimnazijo v Metliki. Po opravljenih izpitih iz muzeologije se je preusmeril v muzejsko stroko, bil dolgoletni predsednik leta 1949 ustanovljenega muzejskega društva v Metliki ter od leta 1951 do upokojitve leta 1981 ravnatelj novoustanovljenega Belokranjskega muzeja v Metliki.

Bil je pomemben kulturni delavec Bele krajine, dejaven na številnih področjih. Prispevke iz kulture, zgodovine, etnologije in sodobnega utripa Bele krajine in Dolenjske ter anekdote in prigode znanih ljudi je redno objavljal v časniku Dolenjski list, slednje v rubriki Z obeh strani Gorjancev. Pisal je tudi turistične vodiče in strokovne publikacije o Beli krajini, med njimi Pomembni Belokranjci (1988), Svetila v Beli krajini (1995).

Kot novomeški gimnazijec je bil član gimnazijskega literarnega krožka Krka in svojo prvo pesem pod psevdonimom Mojmir Gorjanski objavil leta 1932 v reviji Mentor, zatem pa je objavljal v Mladiki, Domu in svetu, Dolenjskem listu, Rasti itd. V dijaških letih je objavil tudi že svoje prvo krajše pripovedno delo Predpomlad v dijaškem glasilu Žar, nato pa je kratko prozo objavljal v Mentorju, Vrtcu, Mladiki, Kresu, Domu in svetu, Rasti idr. Poleg Ivana Čampe, Severina Šalija, Franceta Novšaka idr. je bil član leta 1939 ustanovljenega Literarnega kluba v Ljubljani, pri katerem je leta 1941 izšla njegova prva pesniška zbirka Zveste menjave. Polagoma se je iz novoromantičnega pesniškega izročila resneje preusmeril v pisanje kratke proze in romanov, v katerih je realistično opisoval predvsem življenje ob reki Krki in s tem postavil trajen spomenik rodni Dolenjski. Leta 1943 je tako izšla njegova prva zbirka črtic in novel Ljudje ob Krki, ki ji je še istega leta sledil roman Krka umira, saga o Vavtovčanih v 19. stoletju, ki je doživel še dve spremenjeni izdaji in velja za njegovo najboljše pripovedno delo. Leta 1983 je izšel njegov roman, družinska kronika Krka pa teče naprej ter leta 1989 zbirka novel Na drugi strani Krki, s čimer je zaključil svoj pripovedni cikel o reki Krki in ljudeh ob njej. V svojih pripovednih delih je opisoval tudi Belo krajino – npr. romana Udari na gudalo, Jandre (1967) in Mesto nad Bojico (1997), ki je njegov zadnji roman.

Za svoje kulturno delo  in literarno ustvarjanje je bil večkrat nagrajen; po njem se imenuje priznanje Jožeta Dularja, ki ga občina Straža podeljuje za dosežke na področju kulture, v Novem mestu pa se po njem imenuje ulica. Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto hrani del njegove rokopisne zapuščine.

Jože Dular je od leta 1945 do svoje smrti leta 2000 živel in ustvarjal v Metliki. V zakonu z Metličanko Silvo, roj. Fux, sta se jima rodila sinova Janez Dular, arheolog, in Andrej Dular, etnolog in muzealec.