DRETNIK, Ivan (Ajnžik)

Rodil se je v kmečki družini očetu Andreju in mami Angeli na Tolstem Vrhu.  Že kot otrok je moral poprijeti za delo na kmetiji, a je bil, kljub napornemu otroštvu, zelo priden učenec v tolstovrški osnovni šoli. Po osnovni šoli si je želel na meščansko šolo v Slovenj Gradec, ki pa jo je, zaradi očetove bolezni, obiskoval le eno leto. Še ne dvajsetletni mladenič je nasledil očeta na kmetiji (1941). Vojna mu ni prizanesla in mobiliziran je bil v nemško vojsko, prepotoval je vso Evropo do Krima. Smrti na fronti ga je rešila bolezen. Dobil je zlatenico in bil v bolnišnici na Krimu, iz njegovega polka se ni vrnil nihče. Dezertiral je iz nemške vojske in se srečno vrnil v domači kraj. Zadnje mesece vojne je preživel doma na kmetiji. Po vojni je začel še intenzivneje delati doma, kljub prigovarjanju mnogih, naj se zaposli v ravenski železarni. V povojnem obdobju je bilo zelo težko kmetovati, a vseskozi je vztrajal. Poročil se je leta 1949 in z ženo Nežko ter tremi hčerkami so skupaj delali na kmetiji. Bil je zelo napreden kmet. Hodil je na številna izobraževanja iz kmetijstva. Vsa leta je posodabljal, gradil in obnavljal poslopja na kmetiji. Bil je tudi eden izmed pobudnikov za gradnjo in povezavo cest na podeželju, govornik na pogrebih in udeleženec ter iniciator obujanja starih koroških običajev. Že kot mlad fant si je zapisoval dogodke in opravila na kmetiji, kar je bilo trden temelj za kasnejše pisanje in objavljanje člankov in prispevkov o koroških običajih in opravilih, kmečkih ljudeh, kmetijstvu … Udeleževal se je krajevnih, občinskih in zadružnih sej, bil je dolgoletni občinski odbornik. Že v času Jugoslavije je postal poslanec v skupščini, prav tako sodi med soustvarjalce zgodbe o samostojni Sloveniji. Podprl je prvi politični cvet slovenske pomladi – ustanovitev Slovenske kmečke zveze. Ob delu na kmetiji je po večerih pisal članke in prispevke predvsem v Koroškem fužinarju, Viharniku, Slovencu (1991-1996). Njegovo udejstvovanje sega tudi na področje gozdarstva, zadružništva. S svojimi ambicijami je pomagal začrtati cilje kasnejšega razvoja. Bil je tudi zvest sodelavec uredniškega odbora Viharnika, bogatil ga je tudi s svojimi prispevki. Rad je tudi čebelaril in se zavedal pomena čebel v naravi in kmetijstvu. Po bolezni je njegova želja po družbenopolitičnem angažiranju in pisanju usahnila.