DONČEC, Karel

Z bratom Štefanom sta zaradi hitre smrti obeh staršev že zgodaj postala siroti. Zanju je tako skrbel stari oče. Karel je moral v rosnih letih za vajenca k strugarju. Njegova želja je bila, da bi postal krojač, dokler mu ni lončar Karel Kürnjek iz Števanovec predlagal, naj se še sam izuči za lončarja. Kot petnajstletnik je v Soboški vesi (Magyarszombatfa) vstopil v uk pri mojstru Jánosu Zsohárju in se tri leta učil osnov svojega bodočega poklica. Pot ga je nato vodila v kraje Zalaegerszeg in Sümeg, kjer je spoznal motiviko tamkajšnjega panonskega lončarstva. Da bi imel vzorce pri roki, je začel še sam zbirati lončenino iz krajev, kjer je bival. Krajši čas si je izkušnje nabiral še v Monoštru, pri mojstru Jánosu Kereczu, nato pa se je vrnil v rojstne Andovce in si ustvaril družino. Z ženo sta se preselila na Verico, na ženino domačijo, kjer sta se ustalila.
Leta 1942 je bil vpoklican v vojsko. Dve leti se je bojeval na frontah vse do Ukrajine. Leta 1944 so ga med umikom pred napadi angleških letal zajeli sovjetski vojaki in ga deportirali v taborišče na Češkem. Od tam mu je sicer uspelo pobegniti, a so ga v okolici Győra vnovič zajeli. Nazadnje se je zanj vendarle srečno izteklo, da se je lahko vrnil k družini.
Po vojni je nadaljeval z lončarstvom. Uredil si je delavnico in v njej razstavil tudi zbrano keramiko. Kmalu je postal eden izmed najbolj znanih in prepoznavnih mojstrov svojega poklica. Značilno temno keramiko je prodajal širom po županiji Zala, med drugim na znanih sejmih v kraju Őriszentpéter. Posebnost keramike Karla Dončeca je bila mešanica temno zelene in temno rjave barve. Mešanica ne deluje temačno, ampak ustvarja prav posebno svetlobo. Unikatni so tudi rastlinski motivi, z natančnostjo izrisani na posodah.