DEŽMAN, Anton – Tonček

Rodil se je materi Mariji in očetu Antonu, delavcu – žičarju v Tovarni verig Lesce. V družini je bilo 5 otrok, a Tonček je bil najstarejši.
Osnovno šolo je končal v Lescah. Leta 1934 se je, kot štirinajstletni fant, zaposlil kot vajenec pri mesarju Čebašku v Radovljici. Delo pri mesarju je opustil predvsem zato, ker je bil tedaj premalo prost, da bi se ukvarjal s športom in kulturnim življenjem. Čez eno leto se je zaposlil pri gradbenem mojstru Žvanu na Bledu, kjer se je izučil za gradbenega zidarja. Leta 1940 se je, na priporočilo leškega župana Olipa, zaposlil v Kranjski industrijski družbi na Jesenicah. Najprej je delal v šamotarni, nato pa v martinarni, kjer je delal kot pečni zidar.
Bil je aktiven član kulturnega društva Svoboda in kasneje Vzajemnost v Lescah. Posebno rad je deloval v tamburaškem odseku. Sodeloval je tudi v planinskem društvu. Udeleževal se je tudi prvomajskih proslav in izletov. V času državnozborskih volitev, ko je v Lescah zmagal napredni politik Olip, je skupaj z mladeniči pritrkaval z zvonovi v farni cerkvi. Zato so ga žandarji priprli in pretepli. Leta 1939 je skupaj z bratom Jožetom postal član partijske celice, leto pozneje pa še član skojevske organizacije. Po zaposlitvi v KID na Jesenicah se je povezal s tamkajšnjimi skojevci.
Aprila 1941, ko so okupirali Jugoslavijo, se je na poziv Partije javil v jugoslovansko vojsko. Prišel pa je samo do Mirne na Dolenjskem, kjer se je ta vojska razsula in zato se je vrnil domov v Lesce. Zaposlil se je v gradbenem podjetju Svetina na Bledu in delal na gradbišču na Bohinjski Beli. Skupaj s skojevci iz Lesc je iznašal orožje in municijo iz vojaških kasarn na Bohinjski Beli. Zato ga je že 15. julija 1941 iskal Gestapo. Skupaj z bratom Jožetom sta se še istega dne umaknila v polilegalo in sodelovala pri nekaterih odmevnih skojevskih akcijah.
V noči od 27. na 28. julij sta se z bratom priključila partizanski skupini na Jelovici, ki jo je vodil Jaka Bernard z Bleda.
Že 8. avgusta je sodeloval v borbi na hribu Kotlič. 10. decembra je postal mitraljezec in desetar. Aktivno je sodeloval v vseh borbah Cankarjevega bataljona. Zelo se je izkazal v partizansko nemški bitki v Dražgošah v januarju 1942 in še v dveh borbah proti nemškim vojakov v naslednjih mesecih. V začetku leta 1942 je vstopil v Komunistično partijo Slovenije. V maju 1942 je postal poveljnik voda Jelovške čete, julija pa je prevzel prvo četo Prešernovega bataljona. Marca 1943 je postal komandant 1. bataljona Gorenjskega odreda, v juniju istega leta pa je prevzel poveljstvo Kranjskega bataljona. Jeseni leta 1943 mu je bil dodeljen Gorenjski bataljon.
Spomladi leta 1944 je bil imenovan k okrožnemu komiteju Varnostno obveščevalne službe (VOS) za komandanta grup. Jeseni 1944 pa je ob formiranju bataljona VDV (Vojske državne varnosti) postal njegov komandant. Prvega oktobra mu je bil podeljen čin kapetana. Decembra 1944 je postal namestnik komandanta II. Brigade VDV. Sodeloval je v vseh njenih akcijah in bil v teh borbah sedemkrat ranjen.
V januarju 1945 je bil poslan na višji oficirski kurz pri Glavnemu štabu v Metliko. Zaradi posledic večkratnih ran je bil po tem tečaju poslan preko Barija v bolnico v Beograd, kjer so ga operirali na glavi. Aprila 1945 se je ponovno pridružil II. Brigadi VDV in sodeloval v borbah za osvoboditev Trsta.
Po osvoboditvi Jugoslavije je ostal aktivni oficir v Jugoslovanski armadi. Leta 1948 je postal komandant odreda posebnih enot. Tri leta je bil tudi v Titovi gardi. Bil je med ustanovitelji vojaškega gradbenega podjetja Sarajevo. Leta 1955 je končal šolanje na Vojaški vojni akademiji v Beogradu. Nato je dobil službo v ljubljanskem vojnem področju.
Leta 1948 je napredoval v čin majorja, leta 1952 je postal podpolkovnik in bil 15. julija 1952 z ukazom Prezidija št. 111 proglašen za narodnega heroja. Leta 1959 je napredoval še v čin polkovnika JLA. Je tudi nosilec partizanske spomenice 1941.