Danilo DOLCI

Rodi se očetu Enricu, železničarju ter materi Karmeli Kontelj, sestri redovnice Celine Kontelj, prednice sester v Sv. Križu pri Trstu. Srednjo šolo obiskuje v Lombardiji, leta 1943 maturira iz umetnosti na milanski Breri. V tem obdobju ga navdušuje klasična glasba, zlasti Johann Sebastian Bach in prebira družbeno-moralno angažirane pisce, zlasti Tolstoja, Russella, Voltaira in Seneco. V obdobju fašizma se upre diktaturi. V Tortoni odstranja režimske propagandne plakate. Leta 1943 odkloni uniformo Italijanske socialne Republike; na begu, v Genovi, ga aretirajo nacifašisti. Uspe pobegniti in se zateče k pastirjem v gorato naselje nekje v abruških Apeninih. Po vojni se vpiše na študij arhitekture na rimski Sapienzi, ki ga nadaljuje na milanski Politehniki, toda leta 1950, tik pred zagovorom diplome, se priključi Nomadelfiji (gr. Zakon bratstva), krščanski skupnosti, ki jo ustanovi duhovnik Zeno Saltini.
Leta 1952 se preseli v zahodno Sicilijo (Trappeto, Partinico), kjer prične z nenansilnim bojem proti mafiji in nerazvitosti, bori se za pravico do dela. Da bi zaživel sredi živega boja za socialno preobrazbo, si za kraj svojega bivanja izbere kraj Partinico pri Palermu, kjer je bil nekoč njegov oče zaposlen na železnici. Tu ostvarja svoje zamisli socialnega in moralnega varstva in zaščite v duhu nekakšne nenasilne revolucije gandhijevskega tipa. Za dokaz svoje popolne zavzetosti za trpeče in zapostavljeno ljudstvo, se posluži tudi gladovne stavke, večkrat je zaprt in ima veliko opraviti s policijo, cerkvenimi in svetnimi oblastmi, pa tudi s sicilijansko mafijo. Ustanovi tudi raziskovalno središče, otroški vrtec in vzgojni zavod Mirto. Njegova vzgojna metoda »družbenega vrednotenja« temelji na majevtiki medsebojne izmenjave in dejavne vpetosti osebka v komunikaciji, s katero ta odkrije resničnost v sebi in jo znova porodi – zato se vzgoja (edukacija) Dulcijevega tipa vedno uresničuje v majevtični strukturi. Svoje zamisli brezkompromisne socialne reforme popularizira s pisanjem knjig, ki so na meji med leposlovjem, esejistiko in znanstveno razpravo. Njegova dela so doživela v svetu veliko odmevnost, saj so doslej izšla v več kot 15 jezikih.
Zaradi družbenega aktivizma si prisluži vzdevek Gandi iz Sicilije, kot tudi italijanski Gandi.

Trikrat je predlagan za Nobelovo nagrado za mir.