Cvetko GOLAR

Slovenski literat se je rodil v Gostečah pri Škofji Loki. Njegova usoda je bila nemirna – ker ni dokončal gimnazije v Ljubljani, se je na koncu šestega letnika preselil v Zagreb, kjer je urejal dijaški list Nova nada. Med prvo svetovno vojno je šel med vojake in služil v zaledju. Iz časa svojih mladostniških bohemskih let je imel sina Manka Golarja. Večino časa je preživel v Ljubljani, nekaj v Celju, nazadnje pa se je ustalil v Ljutomeru.

Poleg pesništva in pripovedništva se je ukvarjal tudi z novinarstvom. Pisal je pesmi, novele, dramske igre, spise, urejal časopise, liste in almanahe, kot so Domovina, Novi slovenski Štajerec, Naš list, Na novih potih, Ljubljanski zvon, Slovan, Slovenski narod. Svoja dela je objavljal v tedanji domovini in v ameriškem izseljenskem listu Glas naroda.

Golarjevopus se je rojeval v obdobju romantike, čuti se vpliv Aškerca, s tako imenovanim folklorističnim stilom, s katerim je nadaljeval tudi v obdobju realizma. Čas fin de siecla je vznemiril tudi Golarja, a je ostal opisovalec narave, kmečkega življenja in dela, slavospeva človeškega življenja; bil je interpret ljudskega izročila, ki je združeval narodopisno barvitost in izrazoslovje z novim stilom moderne. Morda ga najbolje označuje izraz folklorist moderne.

Njegovi prvi vtisi so plod rodne zemlje. Tako je motive iz kmečkega okolja v svojih pesmih in novelah pogosto poiskal na območju domačega Sorškega polja. Moderno je srkal predvsem v druženjih z Murnom, pa tudi s Kettejem in z Župančičem. Prva pesemska zbirka kaže še vso mladostno prekipevajočo pesniško silo, druga je že izraz zrelega človeka. Najprej je našel svojo izpoved v poeziji, kasneje v prozi, leta 1924 se je lotil tudi dramatike. Nekaj pesmi, kot je Pelin roža, je nastalo med prvo svetovno vojno, štiri zbirke pa je napisal tudi za otroke.

Po njem se imenuje osnovna šola v Škofji Loki.